Papež: Kesanje ni rezultat samoanalize. Izvira iz zavedanja o Božjem usmiljenju.
Andreja Červek – Vatikan
Tečaj foro interno vsako leto pripravlja Apostolska penitenciarija za duhovnike, pred kratkim posvečene duhovnike in semeniščnike tik pred posvečenjem. Sveti oče v središče govora, ki ga je zbranim izročil v branje, postavi kesanje, ki se moli med obredom sprave. Naveže se na molitveni obrazec kesanja, kot se moli v italijanskem prostoru. Napisal ga je italijanski svetnik Alfonz Marija Liguori iz 18. stoletja. Bil je učitelj moralne teologije, kot pastir blizu ljudem in zelo uravnotežen človek, ki je bil daleč od tako skrajne strogosti kot skrajne popustljivosti.
Po papeževih besedah molitev kesanja vsebuje tri drže, ki nam lahko pomagajo pri premišljevanju našega odnosa z Božjim usmiljenjem: kesanje pred Bogom, zaupanje vanj ter sklep, da ne bomo več grešili.
Kesanje
Kesanje »ni rezultat samoanalize ali psihičnega občutka krivde, ampak izvira iz zavedanja naše bede pred neskončno Božjo ljubeznijo in njegovim brezmejnim usmiljenjem. Pravzaprav je ta izkušnja tista, ki našo dušo spodbudi, da ga prosi za odpuščanje in zaupa v njegovo očetovstvo«. Kot pravi molitev: »Moj Bog, z vsem srcem se kesam svojih grehov in jih obžalujem«, in dalje: »ker sem žalil tebe, ki si neskončno dober«.
»V resnici je v človeku občutek za greh sorazmeren ravno z zaznavanjem neskončne Božje ljubezni: bolj ko čutimo njegovo nežnost, bolj si želimo biti v polnem občestvu z Njim in bolj se nam kaže grdota zla v našem življenju. Ravno to zavedanje, opisano kot “kesanje” in “žalost”, nas spodbudi, da razmislimo o sebi in svojih dejanjih ter se spreobrnemo. Ne pozabimo, da se Bog nikoli ne utrudi odpuščati nam, mi pa se ne naveličajmo prositi ga za odpuščanje!«
Zaupanje
Na drugem mestu je zaupanje. V kesanju je Bog opisan kot »neskončno dober in vreden, da je nad vse ljubljen«. »Iz spokornikovih ust je lepo slišati priznanje, da je Bog neskončno dober in da ima ljubezen do Boga prvenstvo v njegovem življenju. Boga “nad vse” ljubiti pomeni, da ga postavimo v središče vsega kot luč na poti in temelj vseh vrednot, ter mu v celoti zaupamo. To prvenstvo oživlja vsako drugo ljubezen: do ljudi in do stvarstva, kajti kdor ljubi Boga, ljubi svojega brata in išče njegovo dobro, vedno v pravičnosti in miru.«
Sklep
Tretji vidik je sklep. Ta izraža spokornikovo pripravljenost, da v prihodnje ne bo več grešil (prim. KKC, 1451), ter omogoča pomemben prehod od obžalovanja k skesanosti, od nepopolne bolečine k popolni. To držo izrazimo, ko pravimo: »Sklenem, da te ne bom nikoli več žalil, pomagaj mi s svojo sveto pomočjo.«
»Te besede izražajo sklep in ne obljube. Dejansko nihče med nami ne more obljubiti Bogu, da ne bo nikoli več grešil. Kar je potrebno za prejem odpuščanja, ni zagotovilo o neoporečnosti, temveč sklep, ki ga oseba odločno sprejme in izrazi v trenutku spovedi. Poleg tega je to obveza, ki jo sprejmemo s ponižnostjo, kot pravijo tudi besede “pomagaj mi s svojo sveto pomočjo”. Brez Božje milosti namreč ni mogoče nobeno spreobrnjenje.«
Spoved kot edinstven in neponovljiv trenutek milosti
Papež Frančišek zbranim duhovnikom pove, da je naloga, ki jim je zaupana v spovednici, »lepa in odločilna«, saj tako pomagajo mnogim bratom in sestram doživeti Božjo ljubezen. »Zato vas spodbujam, da vsako spoved doživljate kot edinstven in neponovljiv trenutek milosti ter da velikodušno podelite Gospodovo odpuščanje, s prijaznostjo, očetovstvom in upam si reči tudi z materinsko nežnostjo.« Ob koncu jih še povabil, naj v letu priprave na jubilej molijo in si prizadevajo, da bi »Očetovo usmiljenje vzcvetelo v mnogih srcih in na mnogih krajih, da se bo tako Boga vedno bolj ljubilo, priznavalo in slavilo«.
