Papež staršem, ki so izgubili otroke: Smrt nima zadnje besede. Bog hodi z vami.

Andreja Červek – Vatikan

Združenje staršev nosi ime Talita kum in deluje v italijanski Vincenzi. Na avdienco s s svetim očetom je starše spremljal duhovnik Ermes Ronchi, pobudnik združenja. Papež je zbranim želel poudariti, da smrt nima zadnje besede. Gospod ne pušča brez tolažbe. Če mu še naprej prinašate solze in vprašanja, vam daje notranjo gotovost, ki je vir miru: daje vam rasti v gotovosti, da je z nežnostjo svoje ljubezni prijel za roko vaše otroke in tudi njim, kakor tisti deklici, rekel: »Talita kum, vstani!« Papežev govor je prebral msgr. Filippo Ciampanelli z državnega tajništva.

Govor papeža Frančiška staršem združenja Talita kum, 2. marec 2024

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli! Vesel sem vašega obiska in se vam zahvaljujem, da ste prišli. Pozdravljam očeta Ermesa Ronchija, ki vas duhovno spremlja.

Najprej vam želim pogledati v obraz, z odprtimi rokami sprejeti vaše zgodbe, zaznamovane z bolečino, in pobožati vaše srce, zlomljeno in prebodeno kot Jezusovo na križu: srce, ki krvavi, srce, ki toči solze in ga trga težak občutek praznine.

Izguba otroka je izkušnja, ki ne sprejema teoretičnih opisov in zavrača banalnost verskih ali sentimentalnih besed, sterilnih spodbud ali naključnih stavkov, ki bi sicer radi potolažili, a na koncu še bolj prizadenejo tiste, ki se tako kot vi vsak dan soočajo s težkim notranjim bojem. Ne smemo zdrsniti v držo Jobovih prijateljev, ki ponujajo bolečo in nesmiselno predstavo, poskušajo opravičiti trpljenje in se zatekajo celo k verskim teorijam. Poklicani smo, da posnemamo Jezusovo ganjenost in sočutje pred bolečino, ki ga je vodila, da je v svojem lastnem mesu živel trpljenje sveta.

Bolečina, zlasti če je tako skeleča in brez razlage, se mora okleniti le niti molitve, ki vpije k Bogu dan in noč, ki se včasih izraža v odsotnosti besed, ki ne poskuša razrešiti drame, ampak nasprotno, živi v vprašanjih, ki se vedno vračajo: »Zakaj, Gospod? Zakaj se mi je to zgodilo? Zakaj nisi posredoval? Kje si, medtem ko človeštvo trpi in moje srce žaluje za nepremostljivo izgubo?«

Bratje in sestre, ta vprašanja, ki žgejo v notranjosti, vznemirjajo srce; toda če se hkrati odpravimo na pot, kot to počnete vi z veliko poguma in celo napora, nam ravno ta trpeča vprašanja odpirajo žarke svetlobe, ki nam dajejo moč, da gremo naprej. Pravzaprav ni nič hujšega kot utišati bolečino, utišati trpljenje, odstraniti travme, ne da bi se z njimi soočili, k čemur nas v naglici in omami pogosto vodi naš svet. Vprašanje, ki se kot krik dviga k Bogu, pa je zdravilno. To je molitev. Če človeka prisili, da se poglobi v boleč spomin in objokuje izgubo, postane hkrati prvi korak molitve in ga odpre za sprejem tolažbe in notranjega miru, ki ju Gospod ne neha dajati.

Evangelij nam to pove v tistem odlomku, ki vas je navdihnil pri poimenovanju svoje poti (prim. Mr 5,22-43). Govori nam o očetu, predstojniku shodnice, ki ima hudo bolno hčer. Ta človek ne ostane zaprt v svoji žalosti, saj bi tako tvegal padec v obupanost, ampak steče k Jezusu in ga prosi, naj gre na njegov dom. In Gospod pusti, kar je počel, in gre z njim. Bolečina ga vznemiri, saj tudi naše trpljenje kljuje v Božjem srcu.

V tem prizoru je ganljiva podrobnost: Jezusova hoja z očetom, strtim od bolečine, bi se lahko prekinila, ko je od doma prišla novica, ki je ni želel slišati: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus bi se lahko ustavil, široko razširil roke in rekel: »Ni več kaj storiti.« Namesto tega možu reče: »Ne boj se, samo veruj!« in še naprej hodi z njim, dokler ne vstopi v njegovo hišo, v katero je vdrla smrt. In ko deklico prime za roko, ji povrne življenje, da ponovno vstane.

To nam pove nekaj pomembnega: prvi Božji odgovor v trpljenju ni govor ali teorija, ampak je njegova hoja z nami, to, da je ob nas. Jezus je pustil, da se ga je naša bolečina dotaknila, hodil je po isti poti kot mi in nas ne pusti samih, ampak nas osvobaja bremena, ki nas utesnjuje, tako da ga nosi za nas in z nami. In tako kot v tistem prizori želi Gospod priti v naš dom, dom našega srca in domove naših družin, ki jih je pretresla smrt: želi nam biti blizu, želi se dotakniti naše stiske, želi nam podati roko, da bi nas dvignil, kot je to storil z Jairovo hčerko.

Bratje in sestre, zahvaljujem se vam, ker ste v svojih srcih in zgodbah naredili prostor za ta evangelij. Jezus, ki hodi z vami, Jezus, ki vstopi v vaš dom in se pusti dotakniti bolečini in smrti, Jezus, ki vas prime za roko, da bi vas dvignil. Želi posušiti vaše solze in vam zagotoviti: smrt nima zadnje besede. Gospod ne pušča brez tolažbe. Če mu še naprej prinašate solze in vprašanja, vam daje notranjo gotovost, ki je vir miru: daje vam rasti v gotovosti, da je z nežnostjo svoje ljubezni prijel za roko vaše otroke in tudi njim, kakor tisti deklici, rekel: »Talita kum, vstani!« In tudi vas želi prijeti za roko, da bi v luči velikonočne skrivnosti tudi vi slišali njegov glas, ki vam ponavlja: »Vstanite, ne izgubite upanja, ne ugasnite veselja do življenja!«

Lepo je pomisliti, da je vaše hčere in sinove, tako kot Jairovo hčer, za roko prijel Gospod in da jih boste nekega dne spet videli, da jih boste ponovno objeli, da boste lahko uživali njihovo prisotnost v novi luči, ki vam je nihče ne bo mogel vzeti. Takrat boste križ videli z očmi vstajenja, kot so ga videli Marija in apostoli. To upanje, ki je zacvetelo na velikonočno jutro, želi Gospod zdaj zasejati v vaša srca. Želim vam, da bi ga sprejeli, da bi raslo, da bi ga negovali sredi solz. Želim vam, da ne bi čutili le Božjega objema, ampak tudi mojo naklonjenost in bližino Cerkve, ki vas ljubi in vas želi spremljati.

Nosim vas v svojem srcu in vam zagotavljam svojo molitev. Tudi vi, prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala.