Papež Frančišek: To kar podarimo in odpustimo v nas razžari Božjo slavo

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes, na peto postno nedeljo, ko se že približujemo Velikemu tednu, nam Jezus v evangeliju (prim. Jn 12,20-33) pravi nekaj zelo pomembnega: da bomo na križu videli njegovo in Očetovo slavo (prim. vv. 23.28)«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 5. postno nedeljo.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Toda kako je mogoče, da se slava Boga razodeva ravno tam, na križu? Lahko bi si mislili, da se to zgodi z vstajenjem, ne pa na križu, ki je poraz, polom. Vendar pa nam danes Jezus, ko govori o svojem trpljenju, pravi: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča« (v. 23). Kaj nam hoče reči?

Hoče nam reči, da slava za Boga, ni isto kot je po človeško uspeh, sloves ali priljubljenost. Slava za Boga nima nič s samosklicevanjem, ne gre za veličastno razodetje moči, kateremu sledijo aplavzi občinstva. Za Boga je slava ljubiti vse do dati življenje. Poveličati za Njega pomeni podariti se, biti dostopen, ponuditi svojo ljubezen. In to je doseglo višek na križu, kjer je Jezus do polnosti razgrnil ljubezen Boga in v polnosti razodel usmiljeno obličje, darujoč življenje in odpuščajoč tistim, ki so ga križali.

Bratje in sestre, s Križa, »Božjega prestola«, nas Gospod uči, da je tista prava slava, ki nikoli ne zaide in ki nas napravlja srečne, sestavljena iz daru in opuščanja. Dar in odpuščanje sta bistvo slave Boga. In za nas sta pot življenja. Dar in odpuščanje sta kriterija, ki sta precej drugačna od tega, kar vidimo okoli nas in tudi v nas, ko mislimo na slavo kot nekaj, kar je bolj za prejeti kot za dati; kakor nekaj za posedovati kot ponuditi. Ne, posvetna slava mine in ne pusti za sabo veselja srca in tudi ne prinaša dobrega vsem, ampak ločitev, nesoglasje, zavidanje.

Sedaj se lahko vprašamo, katero slavo si želim zase, za moje življenje, ki jo sanjam za bodočnost? Tista, da zaradi svoje odličnosti, svoje sposobnosti ali zaradi tega, kar imam, naredim vtis na druge? Ali pa je pot daru in odpuščanja, torej tista Križanega Jezusa, pot njega, ki se ne utrudi ljubiti, poln zaupanja, da je to pričevanje Boga v svetu in razžari lepoto življenja? Katero slavo hočem zase? Zapomnimo si namreč, da to kar podarimo in odpustimo, v nas razžari Božjo slavo. Ravno tam: ko podarimo in odpustimo.

Devica Marija, ki je z vero hodila za Jezusom v uri Trpljenja, naj nam pomaga, da bomo živi odsevi Jezusove ljubezni.