Papeževo sporočilo udeležencem kongresa: »Ranljivost in zloraba: k širšemu gledanju na preprečevanje«
Papež Frančišek
SPOROČILO SVETEGA OČETA UDELEŽENCEM
3. LATINSKOAMERIŠKEGA KONGRESA
»RANLJIVOST IN ZLORABA«
PANAMA, 12-14 MARCA 2024
Spoštovani udeleženci kongresa.
Rad bi poslal svoje pozdrave vsem vam, organizatorjem in udeležencem latinskoameriškega kongresa, ki ga organizira CEPROME (Center za raziskave in formacijo za zaščito otrok) z naslovom »Ranljivost in zloraba: k širšemu gledanju na preprečevanje«, ter Gospodu zaupal vaše delo za nadaljevanje in napredovanje k izkoreninjenju nesreče zlorab na vseh področjih družbe.
25. septembra lani sem na srečanju z delegacijo tega Sveta izpostavil prizadevanje Cerkve, da v vsaki žrtvi vidi obraz trpečega Kristusa. Pa tudi nujno potrebo, da k njegovim nogam položi »trpljenje, ki smo ga prejeli in povzročili«, z molitvijo »za najbolj nesrečne in obupane grešnike, za njihovo spreobrnjenje, da bi mogli v drugem videti Jezusove oči, ki jim postavljajo vprašanja.«
Takrat sem vas povabil in vas vabim tudi danes, da na ta problem gledate z Božjimi očmi, da vzpostavite dialog z Njim. Ta pobožanstveni pogled lahko pomaga našemu razumevanju ranljivosti, saj je Gospod »moč črpal iz šibkosti, ko je krhkost spremenil v svoje pričevanje« (prim. Hvalospev mučencem, 1). Bog nas kliče k absolutni spremembi miselnosti o našem pojmovanju odnosov, ko prednost daje manjšemu, ubogemu, služabniku in nevednežu v primerjavi z večjim, bogatim, gospodarjem, izobraženim, in sicer na temelju sposobnosti sprejemanja milosti, ki nam jo daje Bog, in na podlagi sposobnosti, da sami postanemo dar za druge.
Videti svojo krhkost kot izgovor, da nehamo biti resni ljudje in celoviti kristjani, ki so nesposobni prevzeti nadzor nad svojo usodo, bo ustvarilo otročje, užaljene ljudi in na noben način ne predstavlja majhnosti, h kateri nas vabi Jezus. Nasprotno, moč tistega, ki se kot sv. Pavel ponaša s svojimi slabostmi in zaupa v Gospodovo milost (prim. 2 Kor 12,8-10) je dar, za katerega moramo na kolenih prositi zase in za druge. Z njim se bomo lahko spoprijeli z življenjskimi nasprotji in prispevali k skupnemu dobremu v poklicu, v katerega smo poklicani.
Kar zadeva preprečevanje, mora naše delo nedvomno težiti k izkoreninjenju položajev, ki ščitijo tistega, ki svoj položaj uporablja kot ščit, da se na sprevržen način vsiljuje drugim, pa tudi k razumevanju, zakaj ni sposoben na zdrav način stopiti v odnose z drugimi. Prav tako ne more biti nepomemben razlog, zaradi katerega nekateri privolijo, da gredo proti svoji vesti, iz strahu, ali se pustijo prevarati z lažnimi obljubami, globoko v srcu pa vedo, da so na napačni poti. Humanizirati odnose v vsaki družbi, tudi v Cerkvi, pomeni pogumno delati za formacijo zrelih, doslednih ljudi, ki so trdni v svoji veri in svojih etičnih načelih, in so se zato sposobni soočiti z zlom in pričevati za Resnico z veliko začetnico.
Družba, ki ne bo utemeljena na teh predpostavkah moralne neokrnjenosti, bo bolna družba; njene človeške in institucionalne odnose bo popačila sebičnost, nezaupanje, strah in prevara. Mi pa svojo šibkost zaupamo moči, ki nam jo daje Gospod. In priznavamo, da »imamo ta zaklad v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne naša« (2 Kor 4,7).
Kralja mučencev prosimo za to milost, da bomo njegove priče v svetu. Naj vas On blagoslovi in vas Sveta Devica varuje. In, prosim vas, ne pozabite moliti zame.
Rim, Sveti Janez v Lateranu, 1. marca 2024
Frančišek
