Papeževo sporočilo udeležencem srečanja: Družbena ontologija in naravna postava. Pogled Tomaža Akvinskega
Papež Frančišek
Razveselil sem se ob novici, da je Papeška akademija za družbene vede ob obhajanju 750-letnice smrti sv. Tomaža Akvinskega pripravila delovno srečanje z naslovom: »Družbena ontologija in naravna postava. Pogled Tomaža Akvinskega. Poglobitve za družbene vede in v njihovi luči«. Zahvaljujem se vsem udeležencem tega pomembnega srečanja in v molitvi izražam svoje dobre želje za rodovitnost vaših razpravljanj.
Sveti Tomaž gotovo ni gojil družbenih ved tako, kakor jih mi razumemo danes. Vendar je njegovo preučevanje filozofskih in teoloških povezav s svetopisemskim sporočilom, da je človek ustvarjen »po Božji podobi« (1 Mz 1,27), vsebovano v njegovih različnih spisih. Reči smemo, da je pripravljal pot k razvoju teh modernih znanosti. Tomaževo delo odraža njegovo prizadevanje za razumevanje Božje besede v vseh njenih razsežnostih in hkrati njegovo odprtost za vso resnico, dostopno človeškemu razumu. Angelski učitelj je bil globoko prepričan, da ni mogoče nikakršno nasprotje med razodeto resnico in resnico, ki jo odkrivamo z razumom, saj je Bog resnica in luč, ki razsvetljuje vsako razumevanje. V njegovem pojmovanju razmerja med vero in razumom je bilo osrednje prepričanje o moči božjega daru milosti, ki ozdravlja človeško naravo, oslabljeno z grehom, in dviguje duha po deležnosti pri Božjem spoznanju in ljubezni. Zato nas usposablja, da pravilno razumevamo in urejamo svoje življenje kot posamezniki in kot družba.
Sodobne družbene vede se približujejo vprašanjem o človeku ter nadaljujejo človeški razvoj z vrsto pristopov in metod, ki morajo biti utemeljeni v nesporni resničnosti in dostojanstvu človekove osebe. Tomaž Akvinski je mogel zajemati iz bogate filozofske dediščine, ki jo je razlagal v luči evangelija. Zato je dejal, da je oseba »najodličnejša v celotnem stvarstvu« (ST I, q. 29, a. 3) in steber družbenega reda. Posamezniki, ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti, so določeni, da z osebnimi in medosebnimi odnosi živijo, rastejo in se razvijajo v občestvo. Zaradi tega »je naravno, da ljudje živijo z mnogimi drugimi ter si morejo z ročnim delom, razsvetljeni s svojim razumom in močjo svoje volje, pridobili gmotne in duhovne dobrine za svojo blaginjo in dobro življenje, ter za svojo srečo« (De regno, B. I. c. 1).
Zajemajoč iz načel, ki jih je postavil že Aristotel, je Tomaž trdil, da so duhovne dobrine pred gmotnimi in da je skupno dobro družbe pred posameznikovimi dobrinami, kolikor je človek po naravi »družbeno/politično bitje«. Tomaževa povezanost z etičnimi in političnimi deli velikih klasičnih mislecev se jasno razodeva v njegovih komentarjih in odseva zlasti v vprašanjih, ki jih posveča pravičnosti, predvsem v znameniti Razpravi o pravu (ST I-II, qq. 90-108). Njegov vpliv na sodobno moralno in pravno mišljenje je nedvomen. Njegov filozofski in teološki pogled, ki je izoblikoval njegovo delo, je še kako obetaven za naše urejeno razmišljanje o perečih družbenih vprašanjih našega časa.
Akvinec zagovarja notranje dostojanstvo in edinost človeške osebe, ki pripada vidnemu svetu po svojem telesu in duhovnemu svetu po svoji razumni duši. Človek je sposoben razlikovati med resničnim in zmotnim na osnovi načela o neprotislovju in tudi razločevati dobro od zla. Ta vrojena zmožnost razločevanja, urejanja in razporejanja dejanj po njihovem poslednjem cilju prek ljubezni, se imenuje »naravna postava«, kakor pojasni Katekizem katoliške Cerkve, ki navaja sv. Tomaža: »Naravna postava ni nič drugega kakor luč razuma, ki jo je v nas položil Bog: po njej spoznamo, kaj je treba storiti in česa se je treba izogibati. To luč ali to postavo je Bog dal stvarstvu« (KKC 1955).
Danes je potrebno spet pridobiti spoštovanje tega »naravnega teženja po spoznanju resnice o Bogu, in ga živeti v družbi« (ST I-II, q. 92, a. 2), da bi oblikovali družbeno in politično življenje tako, da pospešuje in ne ovira pristen človeški razvoj posameznikov in ljudstev. V ta namen sva moj predhodnik in jaz ponovno poudarila nenehno pomembnost naravne postave v razpravah, ki se tičejo etičnih in političnih vprašanja našega časa. Benedikt XVI. pravi: »Takšen splošen moralni zakon je trdna osnova slehernega kulturnega, verskega in političnega dialoga in mnogovrstnemu pluralizmu različnih kultur pomaga, da se ne oddalji od skupnega iskanja resnice, dobrega in Boga« (Okrožnica Caritas in Veritate, 59).
Tomaževo zaupanje v naravno postavo, vpisano v človekovo srce, more dati sveže in veljavne pobude našemu globaliziranemu svetu, ki mu vladata pravni pozitivizem in kazuistika, tudi če še naprej išče trdne temelje za pravičen in človeški družbeni red. Tomaž je namreč skupaj z Aristotelom dobro vedel za težavnost glede udejanjanja te postave v konkretnih dejanjih, zato je poudarjal pomembnost kreposti epikije. Z njegovimi besedami: »Človeška dejanja, ki so predmet postave, obstajajo v naključnih in posamezni dejstvih, ki se lahko neskončno razlikujejo […]. Toda v določenih primerih bi bilo upoštevanje teh postav proti pravičnosti in skupnem dobremu, ki je cilj postave«. Zato »je dobro slediti temu, kar zahteva čut pravičnosti in skupno dobro, ter zanemariti črko postave« (ST II_II, q. 120, a. 1).
Angelski učitelj torej utemeljuje svoje pojmovanje človekovega dostojanstva in zahtev »družbene ontologije« v človeški naravi in v redu stvarstva. Kot krščanski mislec pa nujno tudi dodaja, da našo človeško naravo, ranjeno po grehu, ozdravlja in povzdiguje milost, sad Kristusovega odrešenja. V začetku svoje velike kristologije v tretjem delu Teološke sume Tomaž trdi – v soglasju z naukom Svetega pisma in cerkvenih očetov –, da učlovečenje Božjega Sina razodeva najvišje dostojanstvo človeške narave. To prepričanje je v našem času zgovorno potrdilo učenje drugega vatikanskega koncila: »Kristus, novi Adam, ravno z razodetjem skrivnosti Očeta in njegove ljubezni človeku v polnosti razodeva človeka in mu odkriva njegovo najvišjo poklicanost« (Gaudium et spes, 22). Polnost milosti, navzoče v Odrešenikovi človeški naravi, je podeljena udom njegovega telesa, Cerkvi, h kateri je poklicano vse človeštvo. Kristus kot glava tega telesa podeljuje svojo milost na razne načine vsakemu udu, glede na njegove posebne darove in poklicanost.
Tomažev uvid o tem izlivanju odrešenjske milosti in različnost načinov, kakor je milost podeljena za izgradnjo telesa, ima bogate možnosti za dinamično razumevanje družbenega reda, dobro utemeljenega na spravi, solidarnosti, pravičnost in vzajemni skrbi. V tem smislu je papež Benedikt XVI. dejal, da »so ljudje naslovljenci božje ljubezni, postavljeni za prejemnike ljubezni, poklicani, da sami postanejo orodje milosti« (prim. Caritas in Veritate, 5). To božjo ljubezen naj bi posredovali drugim in tkali mreže ljubezni v službi pravičnosti in skupnega dobrega.
Ta dinamika prejete in podarjene božje ljubezni, ki je temelj družbenega nauka Cerkve (prim. pr. t.) skuša raziskati, kako se morejo družbene dobrine odrešenja odražati v življenju mož in žena kot družbenih bitij; njihova edinstvenost je potopljena v večjo zgodovino, kulturo in izročilo. Tukaj, pripominja Tomaž, vidimo srce krščanskega življenja kot dejanje duhovniškega bogočastja v poveličevanje Boga in posvečenje sveta. V tej perspektivi angelski učitelj odločno zagovarja prednost del usmiljenja. Takole pravi: »Boga častimo z daritvami in zunanjimi žrtvami, a v naš blagor in v korist bližnjega. Bog ne potrebuje naših daritev, ampak hoče, naj jih darujemo za našo pobožnost in v korist bližnjega. Zato je usmiljenje … njemu najdražja daritev, kadar bolj od blizu zagotavlja blagor bližnjega« (ST II-II, q. 30, a. 4 ad 1).
Dragi prijatelji, v teh letih svojega papeževanja sem skušal poudariti dejanje umivanja nog. Posnemal sem zgled Jezusa, ki je pri zadnji večerji odložil vrhnje oblačilo in umil noge svojih učencev. Umivanje nog je zgovorno znamenje blagrov, ki jih je Gospod izrekel na gori in izražajo dela usmiljenja. S tem dejanjem nam je Gospod hotel dati »zgled, da tudi vi delate, kakor sem vam storil jaz« (Jn 13,15). Akvinski uči, da je Kristus s tem izrednim dejanjem »pokazal vsa dela usmiljenja« (In Ioan. XIII). Jezus je vedel, da so zgledi pomembnejši kakor reka besed, ko gre za navdihovanje človekovega srca.
V teh dneh se približujete bogati dediščini duhovne, etične in družbene misli sv. Tomaža Akvinskega. Zaupam, da boste našli navdih in razsvetljenje za svoje prispevke različnih družbenim vedam, ob upoštevanju njihovih metod in ciljev. Ponovno izrekam svoje dobre želje za vaše odločitve in molim, da bi vsak od vas v svojem delu in svojem življenju našel uresničenje v skupnem prizadevanju, da bi prispevali k prihodnosti bratstva, pravičnosti in miru za vse ude naše človeške družine. Nad vsakega od vas in nad vaše drage kličem obilen Gospodov blagoslov.
V Vatikanu, 7. marca 2024
FRANČIŠEK
