Sveti oče: Človeško življenje je poklicanost, v sebi nosimo željo po večnosti in sreči
Andreja Červek – Vatikan
Simpozij je 1. in 2. marca 2024 v Rimu organiziral Center za raziskovanje in antropologijo poklicev, ki ga je novembra 2020 ustanovil kardinal Marc Ouellet, prefekt Dikasterija za škofe. Tako se je ob posvetu in podpori priznanih strokovnjakov in znanstvenikov začelo mednarodno akademsko raziskovanje, usmerjeno v boljše razumevanje pomena in pomembnosti poklicev v Cerkvi in družbi.
Namesto papeža je govor prebral monsinjor Filippo Ciampanelli z državnega tajništva. Sveti oče se je pri tem opravičil, saj je – kot je dejal – še vedno prehlajen in ga branje utrudi. Kljub temu pa je želel izpostaviti pomembnost »srečanja med moškimi in ženskami, kajti danes obstaja velika nevarnost ideologije spola, ki odstranjuje razlike«; izbrisati razlike in vse narediti enako pa pomeni »izbrisati človeštvo«. Moški in ženska pa sta v »rodovitni napetosti«, je dodal in svetoval branje knjige Gospodar sveta (The Lord of the World), ki jo je leta 1907 napisal msgr. Robert Hugh Benson. Papež je knjigo označil kot preroško.
Objavljamo glavne poudarke papeževega govora
Cilj simpozija je predvsem upoštevati in oceniti antropološko razsežnost vsakega poklica. To nas napoti na osnovno in temeljno resnico, ki jo moramo danes ponovno odkriti v vsej njeni lepoti: življenje človeškega bitja je poklicanost. Tega ne pozabimo: antropološka razsežnost, ki je podlaga vsakega poklica v skupnosti, je povezana z bistveno značilnostjo človeka kot takega, in to je, da je človek sam poklicanost. Vsak od nas tako v pomembnih odločitvah, ki se nanašajo na življenjski stan, kot v številnih priložnostih in situacijah, v katerih se utelešajo in izražajo, sebe odkriva in izraža kot poklicanega, kot poklicano, kot osebo, ki se uresničuje v poslušanju in odzivanju, v delitvi svojega bitja in svojih darov z drugimi za skupno dobro.
To odkritje nas iztrga iz izoliranosti avtoreferencialnega jaza in nas prisili, da na sebe gledamo kot na identiteto v odnosu: obstajam in živim v odnosu do tistega, ki me je ustvaril, do resničnosti, ki me presega, do drugih in do sveta okoli mene, v odnosu do katerega sem poklican, da z veseljem in odgovornostjo sprejmem posebno in osebno poslanstvo.
Ta antropološka resnica je temeljna, saj v celoti odgovarja na željo po človeški izpolnitvi in sreči, ki živi v naših srcih. V današnjem kulturnem kontekstu se včasih pojavlja težnja, da bi to resničnost pozabili ali zameglili, pri čemer obstaja nevarnost, da bi človeka omejili zgolj na njegove materialne potrebe ali primarne zahteve, kot da bi bil predmet brez vesti ali volje, ki ga življenje preprosto vleče za seboj kot del mehanskega kolesja. A moški in ženska sta ustvarjena od Boga in sta podoba Stvarnika; to pomeni, da v sebi nosita željo po večnosti in sreči, ki jo je Bog sam zasejal v njuno srce in ki sta jo poklicana uresničiti s posebno poklicanostjo. Zato v nas prebiva zdrava notranja napetost, ki je ne smemo nikoli zadušiti: poklicani smo k sreči, k polnosti življenja, k nečemu velikemu, čemur nas je namenil Bog. Življenje vsakega med nami, nihče ni izključen, ni nezgoda na poti; to, da smo na svetu, ni zgolj plod naključja, ampak smo del načrta ljubezni in povabljeni smo, da izstopimo iz sebe in ga uresničimo, zase in za druge.
Zato – če je res, da ima vsak med nami poslanstvo, torej je poklican dati svoj prispevek k izboljšanju sveta in oblikovanju družbe – vedno rad spomnim, da to ni zunanja naloga, zaupana našemu življenju, ampak razsežnost, ki vključuje našo naravo, strukturo našega biti moški in ženska po Božji podobi in podobnosti. Ne le, da nam je bilo zaupano poslanstvo, ampak vsak med nami je poslanstvo: »Jaz sem vedno poslanstvo; ti si vedno poslanstvo; vsaka krščena in vsak krščeni je poslanstvo. Kdor ljubi, nikoli ne miruje, ljubezen ga žene ven iz sebe; k njej je pritegnjen in z njo privlači druge; razdaja se drugim in plete vezi, ki podarjajo življenje. Za Božjo ljubezen ni nihče neuporaben ali nepomemben« (Sporočilo za svetovni misijonski dan 2019).
Kardinal Newman, ugledna intelektualna in duhovna osebnost, ima o tem izjemne besede. Nekaj jih navajam: »Ustvarjen sem, da bi delal in bil nekaj, za kar ni ustvarjen nihče drug. V Božjih nasvetih, v Božjem svetu zasedam svoje mesto: mesto, ki ga ne zaseda nihče drug. Malo je pomembno, ali sem bogat ali reven, ali me ljudje prezirajo ali cenijo: Bog me pozna in me kliče po imenu. Zaupal mi je delo, ki ga ni zaupal nikomur drugemu. Imam svoje lastno poslanstvo. Na nek način sem potreben za njegove namene.« In nadaljuje: »[Bog] me ni ustvaril zaman. Delal bom dobro, opravljal bom njegovo delo. Angel miru bom, oznanjevalec resnice na mestu, ki mi ga je določil, četudi se tega ne zavedam, če bom le sledil njegovim zapovedim in mu služil v svoji poklicanosti« (J. H. Newman, Meditacije in molitve).
Bratje in sestre, vaše raziskave, študije in zlasti te priložnosti za razpravo so zelo potrebne in pomembne, da bi se širila zavest o poklicanosti, h kateri Bog kliče vsakega človeka v različnih življenjskih stanovih in prek številnih karizem. Uporabne so tudi za spraševanje o današnjih izzivih, sedanji antropološki krizi in potrebnem spodbujanju človeških in krščanskih poklicev. In pomembno je, da se tudi zaradi vašega prispevka razvije učinkovitejše kroženje med različnimi poklici, da bi dela, ki izhajajo iz laičnega življenjskega stanu in so v službi družbe in Cerkve, skupaj z darom posvečene službe in posvečenega življenja prispevala k ustvarjanju upanja v svetu, nad katerim se dviguje težka izkušnja smrti.
Ustvarjati to upanje in se postaviti v službo Božjega kraljestva, da bi gradili odprt in bratski svet, je naloga, ki je zaupana vsaki ženski in vsakemu moškemu našega časa.
