Sveti oče: Duhovnost usmiljenja je temeljna vsebina evangelizacije

Andreja Červek – Vatikan

Obnoviti čut za življenjski smisel

Plenarno zasedanje je pomembna priložnost za razpravo o vprašanjih evangelizacije, zlasti ob pogledu na različne regije sveta, ki se razlikujejo po kulturi in tradiciji. Nekatere od teh tematik je sveti oče postavil v ospredje svojega govora ter najprej  spregovoril o položaju različnih krajevnih Cerkva, kjer je sekularizem zadnjih  desetletij povzročil velike težave: od izgube občutka pripadnosti krščanski skupnosti do brezbrižnosti glede vere in njene vsebine.

»Sekularizem se je proučeval in o njem je bilo napisanih ogromno strani. Poznamo negativne posledice, ki jih je povzročil, pa vednar je sedaj ugoden čas, da razumemo, kakšne učinkovite odgovore smo poklicani dati mladim generacijam, da bodo lahko ponovno našle življenjski smisel. Poudarka na človekovi avtonomiji, ki je ena od zahtev sekularizma, ne moremo teoretizirati kot neodvisnost od Boga, saj ravno Bog zagotavlja svobodo osebnega delovanja. Nova digitalna kultura, ki prinaša toliko zanimivih vidikov za napredek človeštva – pomislimo na medicino in varstvo stvarstva –, pa prinaša tudi pogled na človeka, ki se zdi problematičen, ko govorimo o potrebi po resnici, ki prebiva v vsaki osebi, skupaj s potrebo po svobodi v medosebnih in družbenih odnosih.«

V družini in skupnosti živeti srečanje z Jezusom

Po papeževih besedah je treba »razumeti, kako premagati ta prelom, ki je nastal pri posredovanju vere«. Nujno je treba obnoviti »učinkovit odnos z družinami in centri za formacijo«. »Za prenašanje vere v vstalega Gospoda, ki je središče evangelizacije, je potrebna smiselna izkušnja, živeta v družini in krščanski skupnosti kot srečanje z Jezusom Kristusom, ki spreminja življenje. Brez tega srečanja, realnega in eksistencialnega, bomo vedno v skušnjavi, da bi iz vere naredili teorijo in ne življenjskega pričevanja.«

Pomembna vloga katehista

V zvezi s prednostnim vprašanjem posredovanja vere se je sveti oče zbranim zahvalil za delo na področju katehez, zlasti s pripravo Direktorija za katehezo, ki je izšel leta 2020. Gre za pomembno orodje, ki je lahko učinkovito ne le za prenovo katehetske metodologije, ampak predvsem za vključevanje krščanske skupnosti

 kot celote. »V tem poslanstvu je posebna vloga zaupana tistim, ki so prejeli in bodo prejeli službo katehista, da bi se okrepili pri svojem prizadevanju v službi evangelizacije,« je zatrdil papež in izrazil upanje, »da bi škofje spodbujali in spremljali poklice v to službo, zlasti med mladimi, ter tako pomagali zmajšati razkorak med generacijami, s čimer posredovanje vere ne bi izpadlo kot neka naloga, ki je zaupana samo ostarelim ljudem«. »V tem smislu vas spodbujam, da najdete načine, da bi se Katekizem katoliške Cerkve lahko še naprej spoznavalo, proučevalo in vrednotilo ter bi s tem dobili odgovore na nove zahteve, ki se pojavljajo z minevanjem desetletij.

Duhovnost usmiljenja temeljna za evangelizacijo

Druga tema, ki jo je papež Frančišek postavil v ospredje, je bila »duhovnost usmiljenja kot temeljna vsebina evangelizacije«. »Božje usmiljenje se nikoli ne zmanjša, mi pa smo poklicani, da o njem pričujemo in pomagamo, da kroži po žilah Cerkve. Bog je usmiljenje: to večno sporočilo je sveti Janez Pavel II. odločno in na prenovljen način ponovno poudaril za Cerkev in človeštvo na začetku tretjega tisočletja. Pastorala svetišč, ki je v vaši pristojnosti, mora biti prežeta z usmiljenjem, da bi tisti, ki prihajajo na te kraje, tam našli oazo miru in spokojnosti. Misijonarji usmiljenja s svojim velikodušnim služenjem zakramentu sprave ponujajo pričevanje, ki naj bi vsem duhovnikom pomagalo ponovno odkriti milost in veselje, da so služabniki Boga, ki vedno in brezmejno odpušča. Služabniki Boga, ki ne samo čaka, ampak gre naproti, gre iskat, ker je usmiljeni Oče in ne gospodar, je Dobri pastir in ne najemnik, je poln veselja, ko lahko sprejme osebo, ki se vrne, ali jo najde, ko blodi po njenih labirintih (prim. Jn 10; Lk 15). Ko se evangelizacija izvaja z maziljenjem in slogom usmiljenja, se ji bolj prisluhne, človekovo srce pa je bolj odprto za spreobrnjenje. Človeka se namreč dotakne tisto, kar čuti, da najbolj potrebuje, namreč čisto, zastonjsko ljubezen, ki je vir novega življenja.«

Jubilej 2025 in upanje

Tretji poudarek papeževega govora je bil namenjen pripravi na Jubilej 2025, v katerem se bo moralo pokazati upanje. Čez nekaj tednov bo izšlo apostolsko pismo, s katerim bo jubilej uradno razglašen.  »Upam, da bodo tiste strani mnogim pomagale razmisliti in predvsem konkretno živeti upanje. Ta teološka krepost je bila poetično obravnavana kot “mlajša sestra” drugih dveh, vere in ljubezni, vendar se ti dve brez nje ne bi mogli izraziti v najboljši luči. Sveto Božje ljudstvo jih zelo potrebuje,« je dejal papež. Izpostavil je pomembno delo, ki ga dikasterij namenja pripravi jubilejnega leta ter izrazil upanje, da bo obrodilo sadove. »Sprejemanje romarjev pa se mora poleg strukturnih in kulturnih del, ki so potrebna, izraziti tudi v tem, da jim je omogočeno doživeti izkušnjo vere, spreobrnjenja in odpuščanja, ko srečajo živo skupnost, ki o tem radostno in prepričljivo pričuje.«

Spomnil je še, da je letošnje leto posvečeno molitvi: »Pomembno je, da ponovno odkrijemo molitev kot izkušnjo biti v Gospodovi navzočnosti, da čutimo, kako nas On razume, sprejema in ljubi. Kot nas je učil Jezus, ne gre za pomnožitev naših besed, ampak prej za to, da namenimo prostor tišini ter prisluhnemo njegovi Besedi in jo sprejmemo v svoje življenje (prim. Mt 6,5-9). Bratje in sestre, mi začnimo več moliti in bolje moliti, v šoli Marije, svetnikov in svetnic.«