Sveti oče med krizmeno mašo: Skrušenost je protistrup za zakrknjenost srca

Vatican News

»Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj« (Lk 4,20). Ta prehod v evangeliju vedno naredi vtis, saj predstavlja prizor, v katerem si predstavljamo trenutke tišine, ko so bili pogledi z neko mešanico čudenja in nezaupanja osredotočeni na Jezusa. Vsekakor pa vemo, kako se je končalo. Potem ko je Jezus razkrinkal lažna ?napačna pričakovanja svojih rojakov, so vsi v shodnici »pobesneli« (Lk 4,28), šli ven in ga izgnali iz mesta. Njihove oči so bile osredotočene na Jezusa, toda njihova srca se niso bila pripravljena spremeniti na njegovo besedo. Tako so izgubili življenjsko priložnost.

Toda nocoj, na veliki četrtek, se zgodi drugačna izmenjava pogledov. Protagonist je prvi Pastir naše Cerkve, Peter. Tudi on na začetku ni zaupal Gospodovi »razkrinkajoči« besedi, ki mu jo je namenil: »Trikrat me boš zatajil« (Lk 22,61-62). Zato je Jezusa »izgubil izpred oči« in ga ob petelinjem petju zatajil. Ko pa se je takrat »Gospod obrnil in se zazrl« vanj, se je »spomnil besede, ki mu jo je Gospod rekel [...] In šel je ven ter se bridko zjokal« (Lk 22,61-62). Njegove oči so zalile solze, ki so privrele iz ranjenega srca in ga osvobodile lažnih prepričanj in opravičevanj Ta grenak jok mu je spremenil življenje.

Jezusove besede in geste Petra leta več let niso premaknile od njegovih pričakovanj, podobnih pričakovanjem prebivalcev Nazareta. Tudi on je čakal na političnega in mogočnega, močnega in odločnega Mesija in je ob soočenju s pohujšanjem šibkega Jezusa, ki so ga aretirali, ne da bi se upiral, izjavil: »Ne poznam ga!« (Luka 22,57). In res je, ni ga poznal. Spoznavati ga je začel, ko je v temi zatajitve naredil prostor solzam sramu, solzam kesanja. In zares ga bo spoznal, ko se bo, »užaloščen, ker ga je že tretjič vprašal: "Ali me ljubiš?", popolnoma prepustil prežeti Jezusovemu pogledu. Tedaj bo iz »ne poznam ga«, prešel na besede: »Gospod, ti vse veš« (Jn 21,17).

Dragi bratje duhovniki, ozdravitev Petrovega srca, ozdravitev apostola, ozdravitev pastirja se zgodijo, ko ranjen in skesan dovoli, da mu Jezus odpusti. To gre skozi solze, grenak jok, bolečino, ki mu dopusti, da ponovno odkrije ljubezen. Zato želim z vami podeliti nekaj misli o enem izmed vidikov duhovnega življenja, ki se ga precej pušča ob strani, vendar pa je bistven. Danes ga ponovno predlagam z besedo, ki je morda zastarela, a verjamem, da nam bo dobro dela, če jo bomo ponovno odkrili: skrušenost.

Beseda prikliče zbadanje. Skrušenost pride iz »zbadanja srca«, iz preboda, ki ga rani ter povzroči solze kesanja. Pri tem nam pomaga dogodek, ki se spet tiče sv. Petra. Ta je, presunjen s pogledom in besedami vstalega Jezusa, na binkoštni dan, ko je očiščen in vnet od Duha, prebivalcem Jeruzalema oznanil: »Tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Kristusa« (prim. Apd 2,36). Poslušalci so skupaj začutili zlo, ki so ga storili, in pa tudi zveličanje, ki jim ga daje Gospod, in »ko so to slišali – pravi besedilo –, jih je zbodlo v srce« (prim. Apd 2,37).

Poglejte, kaj je skrušenost. Ne gre za občutek krivde, ki te vrže na tla, niti za skrupuloznost, ki te ohromi, ampak za blagodejno zbadanje, ki žge v notranjosti in zdravi, ker se srce, ko vidi lastno zlo in se prizna za grešnika, odpre, sprejme delovanje Svetega Duha, živo vodo, ki ga zgane, da začnejo polzeti solze po obrazu. Kdor odvrže masko in dopusti, da ga Bog pogleda v srce, prejme dar teh solza, najsvetejšo vodo po krstni vodi. Dragi bratje duhovniki, danes vam želim tega.

Vendar pa moramo prav razumeti, kaj pomeni jokati nad seboj. To ne pomeni, da se smilimo sami sebi, kot smo pogosto skušani, da bi počeli. To se zgodi na primer, ko smo razočarani ali zaskrbljeni zaradi svojih neizpolnjenih pričakovanj, zaradi nerazumevanja s strani drugih, morda celo sobratov in predstojnikov. Ali ko zaradi čudnega in nezdravega užitka duše radi premlevamo krivice, ki smo jih prejeli, sami sebe pomilujemo, misleč, da nismo prejeli, kar smo si zaslužili, in si domišljamo da nam prihodnost lahko priskrbi le nenehna negativna presenečenja. To je – nas uči sveti Pavel – žalost po svetu, v nasprotju s tisto po Bogu.

Jokati nad seboj pa pomeni, resno se kesati, ker smo z grehom razžalostili Boga. pomeni priznati, da smo vedno v dolgovih in nikoli v dobrem; gre za priznanje, da sem izgubil pot do svetosti, ker nisem ohranil vere v ljubezen Tistega, ki je dal svoje življenje zame. Gre za to, da gledam vase in se obtožujem svoje nehvaležnosti in nestanovitnosti ter z žalostjo premišljujem o svoji dvoličnosti in zlaganosti. Gre za to, da se spustim v globino svoje hinavščine. Klerikalna hinavščina, dragi bratje, je tista hinavščina, v katero lahko tako zelo zdrsnemo. Da nato dvignem svoj pogled na Križanega in dopustim, da me gane njegova ljubezen, ki vedno odpušča in ponovno dviguje, ki nikoli ne pusti razočaranih pričakovanj tistih, ki zaupajo vanj. Tako solze še naprej padajo in čistijo srce.

Skrušenost namreč zahteva napor, vendar povrne mir. Ne povzroča tesnobe, ampak lajša dušo bremen, ker deluje v rani greha in nas pripravlja, da prav tam prejmemo ljubkovanje Gospoda, ki preoblikuje srce, ko je omehčano zaradi solz »potrto in pobito« (Ps 51,19. Skrušenost je torej protistrup za sklerokardijo, tisto zakrknjenost srca, ki jo je Jezus tako obsodil (prim. Mr 3,5; 10,5). Srce namreč brez kesanja in solz postane trdo, suženj navad, potem netolerantno do težav in brezbrižno do ljudi, nato hladno in skoraj brezčutno, kot zavito v nezlomljivo lupino, nazadnje kamnito. A kakor kapljica razjeda kamen, tako solze počasi razjedajo otrdela srca. Tako smo priča čudežu žalosti, dobre žalosti, ki vodi v sladkost.

Sedaj razumemo, zakaj duhovni učitelji vztrajajo pri obžalovanju. Sveti Benedikt nas vsak dan vabi, naj »s solzami in stokanjem priznamo Bogu svoje pretekle grehe«, in pravi, da z molitvijo »ne bomo uslišani zaradi svojih besed, ampak zaradi čistosti srca in obžalovanja, ki prikliče solze«. In če za svetega Janeza Zlatoustega ena sama solza pogasi žerjavico grehov, nam Hoja za Kristusom priporoča: »Prepusti se obžalovanju srca«, saj se »zaradi lahkotnosti srca in brezbrižnosti svojih pomanjkljivosti pogosto ne zavedamo gorja svoje duše«. Skrušenost je zdravilo, ker nas vrne k resnici o nas samih, tako da globina tega, da smo grešniki, razkrije neskončno večjo resničnost, da nam je odpuščeno. Zato ne preseneča izjava Izaka iz Niniv: »Kdor pozabi na mero lastnih grehov, pozabi na mero božje milosti do njega«.

Res je, vsako naše notranje prerojenje vedno izhaja iz srečanja med našo bedo in njegovim usmiljenjem, gre skozi naše uboštvo duha, ki omogoča Svetemu Duhu, da nas obogati. Močne izjave mnogih duhovnih učiteljev je mogoče razumeti v tej luči. Pomislimo na paradoksalne besede svetega Izaka: »Kdor pozna svoje grehe [...], je večji od tistega, ki z molitvijo obuja mrtve. Kdor eno uro joče nad seboj, je večji od tistega, ki celemu svetu služi s kontemplacijo [...]. Tisti, ki mu je dano spoznati samega sebe, je večji od tistega, ki mu je dano videti angele«.

Bratje, vrnimo se k sebi in se vprašajmo, koliko obžalovanja in solz je prisotnih v našem spraševanju vesti in v naši molitvi. Vprašajmo se, ali je z leti solz več. S tega vidika je dobro, da se zgodi obratno v primerjavi z biološkim življenjem, v katerem, ko odraščaš, manj jokaš kot v otroštvu. V duhovnem življenju, kjer je pomembno postati otrok (glej Mt 18,3), tisti, ki ne jokajo, nazadujejo, se v sebi starajo, medtem ko tisti, ki dosežejo preprostejšo in intimnejšo molitev, sestavljeno iz adoracije in ganjenosti pred Bogom, zorijo. Takšen se vedno manj veže nase in vedno bolj na Kristusa in postaja ubog v duhu. Tako se čuti bližje ubogim, Božjim ljubljencem, ki jih je prej – kot piše sveti Frančišek v svoji oporoki – držal na razdalji, ker je bil v grehu, a katerih družba je zatem postala iz grenkobe sladka. In tako se tisti, ki obžaluje v svojem srcu, vedno bolj počuti kot brat z vsemi grešniki na svetu, brez videza večvrednosti ali ostrih sodb, ampak z željo po ljubezni in poboljšanju.

Poglejte, tu je še ena značilnost obžalovanja: solidarnost. Učljivo srce, opogumljeno z duhom blagrov, postane naravno nagnjeno k obžalovanju za druge. Namesto da bi se jezilo in pohujševalo zaradi zla, ki so ga storili bratje, joče za njihovimi grehi. Zgodi se nekakšen preobrat, kjer se naravna težnja po popustljivosti do sebe in neprilagodljivosti do drugih obrne in po Božji milosti človek postane strog do sebe in usmiljen do drugih. In Gospod išče, zlasti med njemu posvečenimi, tiste, ki objokujejo grehe Cerkve in sveta, da postanejo orodje priprošnje za vse. Koliko junaških pričevalcev v Cerkvi nam kaže to pot! Pomislimo na menihe v puščavi, na vzhodu in zahodu; na nenehno priprošnjo, sestavljeno iz stokanja in solz, na svetega Gregorja iz Nareka; na frančiškanske žrtvice za neljubljeno Ljubezen; na duhovnike, kot je bil arški župnik, ki so živeli spokorno za zveličanje drugih. Dragi bratje, to ni poezija, to je duhovništvo!

Dragi bratje, od nas, svojih pastirjev, Gospod ne zahteva zaničljivih sodb do tistih, ki ne verujejo, temveč ljubezen in solze za tiste, ki so daleč. Težke situacije, ki jih vidimo in doživljamo, pomanjkanje vere, trpljenje, ki se ga dotikamo, v stiku s skrušenim srcem ne vzbujajo odločnosti v sporu, ampak vztrajnost v usmiljenju. Kako zelo moramo biti osvobojeni osornosti in očitkov, sebičnosti in ambicij, togosti in nezadovoljstva, da zaupamo in se zaupamo Bogu ter v njem najdemo mir, ki rešuje pred vsakim viharjem! Častimo, prosimo in jokamo za druge. Tako bomo dovolili Gospodu delati čudeže. In ne bojmo se: presenetil nas bo!

Naši službi bo to koristilo. Danes, v sekularni družbi, tvegamo, da smo zelo aktivni in se hkrati počutimo nemočni, zaradi česar izgubimo navdušenje in pridemo v skušnjavo, da bi »potegnili vesla v barko«, se zaprli v pritoževanje in pustili, da veličina problemov prevlada nad veličino Boga. Če se to zgodi, postanemo zagrenjeni in ostri, vedno opravljamo, vedno najdemo priložnost, da se pritožujemo. Če pa se zagrenjenost in skrušenost ne obračata na svet, ampak na lastno srce, nas bo Gospod obiskal in nas ponovno dvignil. Kot nas poziva Hoja za Kristusom: »Ne nosite v sebi tujih zadev, niti se ne obremenjujte s tem, kar počnejo najvidnejši ljudje; raje vedno pazite predvsem nase in svoje opozorilo naslovite predvsem nase, prej kot drugim osebam, tudi bližnjim. Ne bodi žalosten, če nisi deležen naklonjenosti ljudi; kar pa naj te teži, žalosti, je spoznanje, da nisi povsem in zagotovo na poti dobrega.«

Nenazadnje bi rad poudaril bistveni vidik: skrušenost ni toliko sad naše vadbe, ampak je milost in kot tako jo je treba prositi v molitvi. Kesanje je božji dar, je sad delovanja Svetega Duha. Da bi olajšal njegovo rast, podelim dva majhna nasveta. Prvi je, da na življenje in klic ne gledamo z vidika učinkovitosti in neposrednosti, vezanega samo na današnji dan in njegove nujnosti ter pričakovanja, temveč na preteklost in prihodnost kot celoto. Na preteklost tako, da se spominjamo Božje zvestobe – Bog je zvest –, spominjamo njegovega odpuščanja, ki nas zasidra v njegovo ljubezen. Na prihodnost tako, da mislimo na večni cilj, h kateremu smo poklicani, na končni cilj našega obstoja. Razširitev obzorja pomaga razširiti srce in spodbuja, da se k sebi vrnemo z Gospodom in živimo skrušenost. Drugi nasvet, ki je posledica prvega: ponovno odkrijmo potrebo, da se posvetimo molitvi, ki ni dolžnostna in funkcionalna, ampak svobodna, mirna in dolgotrajna. Brat, kakšna je tvoja molitev? Vrnimo se k adoraciji in molitvi srca. Ponavljamo: Jezus, Božji sin, usmili se me grešnika. Božjo veličino začutimo v svoji nizkosti kot grešniki, da se zazremo vase in pustimo, da gre njegov pogled skozi nas. Ponovno bomo odkrili modrost svete Matere Cerkve, ki nas vedno uvaja v molitev s klicem ubogega, ki kliče: O Bog, pridi in me reši.

Preljubi, ponovno se vrnimo k svetemu Petru in njegovim solzam. Oltar nad njegovim grobom nam bo pomagal, da pomislimo, kolikokrat mi, ki vsak dan izrekamo: »Vzemite in jejte od tega vsi: To je moje telo, ki se daje za vas«, razočaramo in žalostimo Njega, ki nas ljubi do te mere, da naše roke naredi za orodje svoje navzočnosti. Zato je dobro, da si naredimo za lastne tiste besede, s katerimi se šepetaje pripravljamo: »Sprejmi nas Gospod ponižne in skesane«, in še: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me mojih grehov«. V vsem bratje, nas tolaži gotovost, ki nam jo danes daje Beseda: Gospod, posvečen z maziljenjem (glej Lk 4,18), je prišel, »da poveže strte v srcu« (Iz 61, 1). Če torej srce poči, ga lahko previje in ozdravi Jezus. Hvala vam, dragi duhovniki, hvala za vaše odprto in učljivo srce; hvala za vaš trud in hvala za vaše solze; hvala, ker prinašate čudež Božjega usmiljenja bratom in sestram našega časa. Vedno odpuščajte, bodite usmiljeni. Dragi duhovniki, naj vas Gospod potolaži, potrdi in vam povrne. Hvala.