Sveti oče: Ponovno postavimo Božje odpuščanje v središče Cerkve!

Vatican News

»Da bi … tudi mi hodili po poti novega življenja« (Rim 6,4): tako piše apostol Pavel prvim kristjanom te rimske Cerkve. Toda kaj je to novo življenje, o katerem govori? To je življenje, ki se rodi s krstom, ki nas potopi v Jezusovo smrt in vstajenje in nas za vedno naredi za Božje otroke, otroke vstajenja, katerih cilj je večno življenje in ki so usmerjeni v to, kar je zgoraj. Je življenje, ki nas vodi naprej v naši najbolj resnični identiteti, in sicer da smo ljubljeni Očetovi otroci, tako da nobena žalost in ovira, napor in stiska ne morejo prevladati nad to čudovito resničnostjo, ki nas utemeljuje: smo otroci dobrega Boga.

Slišali smo, da sveti Pavel novo življenje povezuje z glagolom: hoditi. Novo življenje, ki se začne s krstom, je torej pot. In tukaj upokojitev ne obstaja! Na tej poti nihče ne gre v pokoj, vedno se gre naprej. In po tolikih korakih na poti smo morda izgubili izpred oči sveto življenje, ki se pretaka v nas: dan za dnem, potopljeni v ponavljajoči se ritem, vpeti v tisoč stvari, raztreseni zaradi številnih sporočil, povsod iščemo zadovoljstvo in novosti, dražljaje in pozitivne občutke, vendar pa pozabljamo, da se v nas že pretaka novo življenje in da kot žerjavica pod pepelom čaka, da bo vzplamenelo in vse osvetlilo. Kadar smo zaposleni s številnimi stvarmi, ali pomislimo na Svetega Duha, ki je v nas in nas vodi? Meni se velikokrat zgodi, da ne pomislim nanj, in to je slabo. Kadar smo tako, da nas mnogi napori prevzamejo, pozabimo na resnično pot novega življenja, po kateri hodimo.

Pod pepelom, ki se je nabral na srcu in zakriva lepoto pred očmi naše duše, moramo poiskati žerjavico. Tedaj se nam Bog, ki je v novem življenju naš Oče, zdi kot gospodar; namesto da bi se mu izročili, se z njim pogajamo; namesto da bi ga ljubili, se ga bojimo. In drugi, namesto da bi bili bratje in sestre, saj so otroci istega Očeta, se nam zdijo ovira in nasprotniki: pomanjkljivosti bližnjih se nam zdijo pretirane, njihove vrline pa zakrite; kolikokrat smo neizprosni do drugih in prizanesljivi do sebe! Čutimo neustavljivo silo, da delamo zlo, ki bi se mu radi izognili. To je težava, ki zadeva vse, če celo sveti Pavel piše, tudi tokrat skupnosti v Rimu: »Ne delam dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem« (7,19). Tudi on je bil grešnik in tudi mi velikokrat delamo zlo, ki ga nočemo. Skratka, potem ko smo zameglili obličje Boga, zamračili obličje naših bratov in sester, zabrisali veličino, ki jo nosimo v sebi, ostajamo na poti, vendar pa potrebujemo novo signalizacijo, potrebujemo spremembo koraka, smer, ki nam bo pomagala ponovno odkriti pot krsta: to je obnoviti našo prvotno lepoto, ki je pod žerjavico, obnoviti pomen tega, da gremo naprej. In kolikokrat se naveličamo hoditi in izgubimo občutek za to, da bi šli naprej? Ostajamo mirni, ali niti mirni, ampak na mestu.

Bratje, sestre, katera je pot, ki omogoča, da nadaljujemo smer novega življenja v tem postnem času? To je pot Božjega odpuščanja. Dobro si vtisnite to v spomin in v srce: Bog se nikoli ne naveliča odpuščati. Ste slišali? Ali lahko to ponovite skupaj z mano? Skupaj, vsi: Bog se nikoli ne naveliča odpuščati. Vendar pa je drama ta, da smo mi tisti, ki se naveličamo prositi odpuščanja. On se nikoli ne naveliča odpuščati. Ne pozabimo tega. Božje odpuščanje namreč stori prav to: prenovi nas, kakor da bi bili pravkar krščeni. Notranje nas očisti in nas vrne v stanje krstnega prerojenja: stori, da v srcu, izsušenem od žalosti in zaprašenem od grehov, ponovno tečejo sveže vode milosti; Gospod odstrani pepel z žerjavice duše, očisti tiste notranje madeže, ki preprečujejo, da bi zaupali v Boga, objeli brate, ljubili sebe. On odpušča vse. To stori Božje odpuščanje: povrne nam življenje in nov pogled. Ni naključje, da Jezus v evangeliju, ki smo ga slišali, pravi: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). Boga lahko gledamo samo, če je srce očiščeno. Toda kdo lahko to stori? Naše prizadevanje je potrebno, vendar ni dovolj; samo Bog pozna in ozdravi srce. To si dobro zapomnite: samo Bog lahko pozna in ozdravi srce, samo On ga lahko osvobodi zla. Da bi se to zgodilo, mu moramo prinesti svoje odprto in skesano srce; posnemati moramo gobavca v evangeliju, ki ga prosi z besedami: »Če hočeš, me moreš očistiti!« (Mr 1,40). To je lepo! »Če hočeš, me moreš notranje spremeniti, me moreš očistiti.« To je lepa molitev in tukaj jo lahko skupaj ponovimo: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Še enkrat: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« In zdaj naj jo vsak v tišini izreče Gospodu, pri tem pa gleda svoje grehe. Poglejte grehe, poglejte slabe stvari, ki jih imate v sebi in ki ste jih storili; v tišini recite Gospodu: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« In On lahko to stori. Morda kdo misli: »Ta greh je prevelik, Gospod ne bo mogel...« Gospod vse odpusti, Gospod se ne naveliča odpuščati. Se spomnite? Ponovite: »Gospod se ne naveliča odpuščati.«

Gospod to hoče, ker želi, da bi bili prenovljeni, svobodni, lahki v svoji notranjosti, srečni in na poti, ne pa parkirani na cestah življenja. On ve, kako zlahka se spotaknemo, pademo in ostanemo na tleh, ter nas želi ponovno dvigniti. Videl sem lepo sliko, na kateri se Gospod skloni, da bi nas dvignil. In to Gospod stori vsakič, ko pristopimo k spovedi. Ne žalostimo ga, ne prelagajmo srečanja z njegovim odpuščanjem, kajti samo če nas On postavi na noge, lahko nadaljujemo pot in vidimo, da je naš greh premagan, za vedno izbrisan. Greh je vedno poraz, ampak On premaga greh, On je zmaga. Še več, »v trenutku, ko je grešniku odpuščeno, ko ga Bog objame in ga milost prenovi, greh – čudež čudežev! – postane kraj, kjer Bog stopi v stik s človekom. [...] Tako se Bog daje spoznati s tem, ko odpušča, in grešnik, ki natančno preučuje brezno lastnega greha, s svoje strani odkrije neskončnost usmiljenja« (A. Louf, Sotto la guida dello Spirito, Magnano 1990, 68-69). Boga ne spoznavaš samo z razumom: le takrat, ko je srce skesano in greš k Njemu, mu pokažeš svoje umazano srce, boš spoznal Boga, ki odpušča. »Pojdi v miru, grehi so ti odpuščeni.« Bog se daje spoznati tako, da odpušča. To je ponovni zagon novega življenja: začelo se je s krstom, ponovno pa se začne z odpuščanjem.

Ne odpovejmo se Božjemu odpuščanju, zakramentu sprave: to ni neke vrste pobožnost, ampak temelj krščanskega obstoja; ne gre za to, da znamo dobro povedati svoje grehe, ampak da se prepoznamo kot grešniki in se vržemo v naročje križanega Jezusa, da bi bili osvobojeni; ne gre za moralistično gesto, ampak za vstajenje srca. Vstali Gospod nas obuja od mrtvih, nas vse. Pojdimo torej, da prejmemo Božje odpuščanje in mi, ki ga podeljujemo, začutímo, da smo delivci veselja Očeta, ki ponovno najde svojega izgubljenega sina; začutimo, da so naše roke, položene na glave vernikov, roke, ki jih je prebodlo Jezusovo usmiljenje, ki rane greha spreminja v kanale usmiljenja. In mi, ki spovedujemo, začutimo, da sta »odpuščanje in mir«, ki ju oznanjamo, za srca vernikov nežnost Svetega Duha. Dragi bratje, odpuščajmo! Dragi bratje duhovniki, odpuščajmo, vedno odpuščajmo kakor Bog, ki se ne naveliča odpuščati, in ponovno bomo našli sebe. Vedno podelimo odpuščanje tistim, ki zanj prosijo, in pomagajmo tistim, ki jih je strah, da bi z zaupanjem pristopili k zakramentu ozdravljenja in veselja. Ponovno postavimo Božje odpuščanje v središče Cerkve! In vi, dragi bratje duhovniki, ne sprašujte preveč: naj povejo in vi vse odpustite. Ne poizvedujte.

In sedaj se pripravimo, da bomo sprejeli novo življenje. Priznajmo Gospodu, da je v nas še veliko starega, slabe stvari ... Gobavost greha je umazala našo lepoto, zato recimo: Jezus, če hočeš, me moreš očistiti! Vsi skupaj: Jezus, če hočeš, me moreš očistiti! Tega, da bi mislil, da te ne potrebujem vsak dan: Jezus, če hočeš, me moreš očistiti! Tega, da bi mirno živel s svojo dvoličnostjo, ne da bi v tvojem odpuščanju iskal pot do svobode: Jezus, če hočeš, me moreš očistiti! Ko dobrim sklepom ne sledijo dejanja, ko prelagam molitev in srečanje s teboj: Jezus, če hočeš, me moreš očistiti! Ko se sprijaznim z zlom, nepoštenostjo, lažjo, ko sodim druge, jih zaničujem in obrekujem ter se pritožujem nad vsemi in vsem: Jezus, če hočeš, me moreš očistiti! In ko se zadovoljim s tem, da ne delam zla, a ne delam dobrega s služenjem v Cerkvi in družbi: Jezus, če hočeš, me moreš očistiti! Da, Jezus, verujem, da me moreš očistiti, verujem, da potrebujem tvoje odpuščanje. Jezus, prenovi me in ponovno bom hodil v novem življenju. Jezus, če hočeš, me moreš očistiti!