Sveti oče za Švicarsko radiotelevizijo: »Pogajanje« je pogumna beseda

Vatican News

Papež vsak dan pokliče v župnijo v Gazi

Prvo vprašanje je bilo povezano s situacijo v Sveti deželi. Papež je dejal, da je potrebno iti naprej ter dodal, da vsak dan ob 19. uri pokliče v župnijo v Gazi. »Tam živi 600 ljudi in pripovedujejo o tem, kar vidijo: gre za vojno. In vojna vedno poteka med dvema, ne med enim. Tisti, ki netijo vojno, so neodgovorni,« je poudaril sveti oče in pojasnil, da gre v primeru Izraela in Palestine za t.i. »gverilsko vojno«, saj je Hamas gibanje in ne vojska. Ob tem je spomnil, da se vse vojne končajo s sporazumom, zato ne smemo izgubiti upanja.

Beseda »pogajanje« je pogumna beseda

V nadaljevanju pogovora je beseda tekla o Ukrajini. Novinar je dejal, da nekateri pravijo, da je potreben »pogum predaje oz. bele zastave, drugi pa so prepričani, da bi na ta način legitimizirali močnejšega«. Zanimalo ga je papeževo mnenje glede te situacije. Odgovoril je, da je to ena izmed interpretacij, ob tem pa dodal, da je po njegovem mnenju »močnejši tisti, ki vidi situacijo, misli na ljudstvo in ima pogum, da pokaže belo zastavo ter se pogaja. In danes se je mogoče pogajati s pomočjo mednarodnih sil. Beseda pogajanje je pogumna beseda. Ko vidiš, da si poražen, da stvar ne gre, bodi pogumen in se pogajaj. Sicer se sramuješ, vendar koliko bo mrtvih, če boš tako nadaljeval? In končalo se bo še slabše. Potrebno se je pravočasno pogajati, poiskati državo, ki bo posredovala. V primeru vojne v Ukrajini je veliko držav, ki želijo posredovati, na primer Turčija. Ne se sramovati pogajanj, preden bo situacija še hujša,« je pozval sveti oče in pritrdilno odgovoril na vprašanje, če se je tudi sam pripravljen pogajati. Povedal je, da je Judom v Izraelu poslal pismo z namenom, da bi premislili o tamkajšnji situaciji. »Pogajanje nikoli ne pomeni predati se. Pomeni imeti pogum, da države ne pripelješ do samomora. Ubogi Ukrajinci, imajo težko zgodovino, v Stalinovih časih so veliko trpeli,« je spomnil papež Frančišek.

Pomen molitve na Trgu sv. Petra 27. marca 2020

Televizijski voditelj je zatem belo barvo povezal s papežem, ki je bil med molitvijo na praznem Trgu svetega Petra 27. marca 2020, ko je prosil za konec pandemije, videti kot bela lisa sredi teme. Sveti oče je dejal, da se je v tistem trenutku videla bela lisa, »ker je bila noč, vse je bilo temno«. Za to dejanje se je odločil spontano in se v tistem trenutku se ni zavedal, da bo imelo tako velik pomen. Tistega večera se je spominjal z naslednjimi besedami: »Molil sem pred podobo Marije Rešiteljice rimskega ljudstva in pred lesenim križem, ki so ga prinesli iz cerkve svetega Marcela. Mislil sem na to, kar sem moral storiti, nisem pa se zavedal transcendence, ki jo je imel ta trenutek. Tudi jaz sem bil preizkušan. Doživljal sem to trpljenje in imel sem dolžnost posrednika, duhovnika, da molim za trpeče ljudstvo. Pomislil sem na svetopisemski odlomek, ko David greši, ko naredi popis prebivalstva, in Gospod s kugo uniči 70.000 ljudi. Na koncu, ko naj bi angel kuge udaril Jeruzalem, je Gospod ganjen in angela ustavi, ker se usmili svojega ljudstva. Ob tej kugi sem razmišljal in molil: "Gospod, usmili se ljudstva, ki trpi to kugo". To je moja izkušnja tistega dne,« je dejal papež ter pritrdil, da je čutil samoto Trga, ki je bila prav tako fizična samota, saj je deževalo, tako da ni bilo lahko.

Bela obleka papežev ter pomen te barve v Cerkvi

Novinar Buccello je zatem svetega očeta povprašal o izvoru bele obleke papežev ter o pomenu bele barve v Cerkvi. Pojasnil je, da je bil papež Pij V. dominikanec in je ohranil svoj bel habit tudi po izvolitvi. In od tedaj so vsi papeži oblečeni v belo. Cerkev pa uporablja bele paramente v velikonočnem in božičnem času. Pomen bele barve je prav tako veselje, mir, lepe stvari.

Bolj ko je obleka bela, bolj vidni so madeži

Na vprašanje, kaj je zanj pomenilo, da je 13. marca 2013, na dan, ko je bil izvoljen za Petrovega naslednika nosil belo obleko, je papež odgovoril, da o tem ni razmišljal; misli samo na madeže, saj »bela barva privlači madeže«. Oziroma, kot je nekoč že rekel: »Bolj ko je obleka bela, bolj vidni so madeži.« Poleg fizičnih madežev to velja tudi na simbolni ravni: »Na primer oseba, ki je na odgovornem mestu služenja, denimo duhovnik, škof, papež. Tam se madeži bolj vidijo, ker je ta oseba priča dobrih stvari, velikih stvari. In zdi se, da ne bi smel imeti madežev. Belo nas odpira tudi temu izzivu, da ne bi imeli madežev.«

Bela barva: krst, prvo obhajilo, poroka

Na tem mestu je sveti oče ponovno dejal, da smo vsi grešniki. Greh umaže dušo in prav tako lahko rečemo, da umaže tudi belino. »Ko pomislim na belo, pomislim na otroke, na krst: vsi so oblečeni v belo. Pomislim na svoje prvo obhajilo, na fotografijo, na kateri sem oblečen v belo. Bela barva pomeni čistost, lepoto. Mislim tudi na otroke, na ženske, ki se poročijo. Bela barva je močna, ni šibka. Obstaja argentinski tango, ki graja žensko, ki se po tem, ko ni živela preveč dobro, poroči v beli barvi. Tango pravi: "Kakšen škandal, gospa, da se oblečete v belo, po tem ko ste grešili". To je ljudska modrost ... Bela barva pomeni čisto dušo, dušo z dobrimi nameni: pomislite na krst, prvo obhajilo. To so simboli, ki veliko povedo.«

Na vprašanje, če se je njegov odnos do bele barve spremenil, ko je postal papež, je sveti oče odgovoril: »Ne, ostal je enak. Nosiš belo, vendar se tega ne zavedaš. Jaz se tega zavedam, ko vidim madeže ... To je nekaj naravnega.«

V življenju imamo vsi odgovornosti

Na vprašanje, če je odgovornost, ki jo mora nositi, težka, je sveti oče odgovoril pritrdilno, a dodal, da ne smemo dramatizirati, saj imamo v življenju vsi odgovornosti: »Papež pa ima večjo odgovornost: voditelj večje države, duhovnik, redovnica so odgovorni za pričevanje. Pri meni, na primer, gre bolj za odgovornost pričevanja kot odločanja. Kajti pri odločitvah mi tukaj pomaga veliko ljudi, pripravijo in preučujejo stvari in mi dajo nekatere rešitve. V vsakdanjem življenju pa nimaš veliko pomoči. Nekatere odločitve so tudi težke.«

Ali se papež kdaj počuti osamljen?

Ob tem je novinar papeža vprašal, če se kdaj počuti osamljen, kljub temu, da ima veliko ljudi, ki mu pomagajo. Sveti oče je dejal, da obstajajo tudi trenutki velike osamljenosti, na primer ko je potrebno sprejeti določeno odločitev. Hkrati pa je poudaril, da to ne velja samo za papeža, škofe ali duhovnike. Tudi družinski oče se večkrat znajde v podobnih situacijah: »Kadar mora sprejeti odločitev glede svojih otrok. Ali kadar v zakonu ne gre: sprejeti odločitev, da se oddalji. To so zelo težke odločitve. Vsak izmed nas se spričo odločitev, ki jih moramo sprejeti, srečuje s situacijami osamljenosti. Tudi pri odločitvi za poroko. Ko je človek sam, si reče: to je za vse življenje. Lahko bi rekli, da te odločitve, ki imajo veliko težo, vodijo v osamljenost. In osamljenost je bela. Ni ne temna ne črna, ampak je bela. Obstaja pa tudi grda osamljenost, ki je egoizem. Osamljenost številnih ljudi, ki gledajo samo nase. To ni bela osamljenost, ampak grda osamljenost.«

Materam je mar za njihove sinove, ne pa za medalje

V nadaljevanju intervjuja je beseda tekla o vojni in njenih posledicah. Sveti oče jo je označil za »kolektivni greh« in povedal, da mu je ekonom prejšnji mesec, ko mu je poročal o stanju v Vatikanu – ki ima vedno primanjkljaj – rekel, da danes prinašajo največ dobička investicije v tovarne orožja. »Ti zaslužiš zato, da se ubija. Vojna je strašna. Bela vojna ne obstaja. Vojna je rdeča ali črna,« je poudaril papež in spomnil, da je leta 2014 na vojaškem pokopališču v Redipulji jokal, prav tako v Anziu. Vsako leto gre 2. novembra na pokopališče in daruje sveto mašo. Nazadnje je šel na britansko pokopališče in se zgrozil, ko je videl starost fantov. Prav tako je ponovil to, kar je že večkrat rekel glede obeleženja izkrcanja v Normandiji: »Vsi predsedniki vlad so obhajali ta datum, nihče pa ni povedal, da je na tej obali umrlo kar 20.000 fantov.« Sveti oče je spomnil tudi na matere padlih vojakov, ki prejmejo medaljo in pismo z besedami, da je njihov sin junak: »Njej je mar za sina, ne pa za medaljo. Vzeli so ji sina in ji dali medaljo. Čutijo, da se iz njih norčujejo,« je poudaril papež Frančišek ter ponovno dodal, da je vojna norost.

Vojna je vedno poraz

Ob golobu, simbolu miru in znamenju konca vojne, je spregovoril o dogodku, ko je na enem od srečanj govoril o miru, zatem pa je moral izpustiti dva goloba. Ko je to storil prvič, je na Trg svetega Petra takoj prišel krokar, zgrabil goloba in ga odnesel. »To je kruto. In to je nekaj podobnega, kot se dogaja v vojni. Toliko nedolžnih ljudi ne more odrasti, toliko otrok nima prihodnosti. Večkrat me pridejo pozdravit ukrajinski otroci, nobeden izmed njih se smeji, ne znajo se smejati. Zdi se, da otrok, ki se ne zna smejati, nima prihodnosti. Prosim, premislimo o teh stvareh. Vojna je vedno poraz, človeški poraz, ne geografski,« je poudaril sveti oče.

Vsaka vojna je povezana s teminami

Novinarja je zatem zanimalo, kaj papežu mogočniki odgovorijo, kadar jih prosi za mir. Odgovoril je, da se nekateri s tem strinjajo, vendar pa prav tako pravijo, da se morajo braniti. »Potem pa ugotoviš, da imajo tovarno letal za bombardiranje drugih,« je dodal sveti oče in izpostavil, da je res, da se je potrebno braniti, ne pa uničevati. »Vojna se vedno konča s smrtjo, z uničenjem, z otroki brez staršev. Vedno obstaja neka geografska ali zgodovinska situacija, ki sproži vojno ... Toda v ozadju vsake vojne je industrija orožja in to pomeni denar. Vsaka vojna je vedno povezana s teminami. Kadar govorimo o beli barvi, govorimo o nedolžnosti, dobroti in mnogih lepih stvareh. Ko pa govorimo o moči teme, govorimo o stvareh, ki jih ne razumemo, ki so nepravične. O tem govori tudi Sveto pismo: pomislimo na primer na Kajna, ki je človek teme. Ko nekdo skrbi samo za lastno korist, na primer glede delavcev, ta oseba moralno ubija druge ljudi: nekateri družinski očetje ne morejo videti, kako njihovi otroci zvečer zaspijo, ker pridejo domov pozno in odidejo zgodaj zjutraj, da zaslužijo plačo.«

Imeti samokritičen odnos do svojih napak

Papež je nato spregovoril o svojem odnosu do napak: ta je po njegovih besedah močan, kajti »večjo moč ko ima oseba, toliko bolj tvega, da ne bo razumela spodrsljajev, ki jih naredi. Pomembno je imeti samokritičen odnos do svojih napak, do svojih spodrsljajev. Ko je človek prepričan vase, ker ima moč, ker se spozna na svet dela, financ, je v skušnjavi, da bi pozabil, da bo nekega dne beračil; beračil za mladost, beračil za zdravje, beračil za življenje ... To je nekako skušnjava vsemogočnosti. In ta vsemogočnost ni bela. Vsi moramo biti zreli v svojem odnosu do napak, ki jih delamo, saj smo vsi grešniki.«

Bela barva in hinavščina

Ob koncu intervjuja pa je beseda ponovno tekla o beli barvi: po novinarjevem mnenju je ta pogosto povezana z lepimi stvarmi, vendar pa prav tako obstaja nevarnost bele fasade, barve, ki jo uporabimo, da prikrijemo hinavščino. Papež se je strinjal, da obstajajo t.i. »pobarvane osebe«, ki znajo skriti svoje slabosti »in se predstavljajo na umeten način. Tako imamo problem pretvarjanja, čemur pravimo hinavščina ... vsi imamo malo hinavščine.« Takšen primer je po Buccellovih besedah lahko tudi družba, ki po eni strani ustvarja vojne, po drugi strani pa pošilja humanitarno pomoč. Sveti oče je ob tem dodal, da je res, da se včasih s humanitarno pomočjo prav tako prikriva občutek krivde, zato tudi ta vidik ni enostaven.

Življenje je bel list; lep bo, če boš nanj napisal kaj lepega

Za konec je belo barvo povezal z življenjem vsakega posameznika: »Na začetku našega življenja lahko govorimo o belem listu. Ne rečemo črn list, zelen list, rumena zastava ... Ko govorimo o listu, ki ga je treba popisati, gre za bel list. In vsakdo mora nanj zapisati svoje odločitve, na prazen list, ki je življenje. Življenje je bel list in lep bo, če boš nanj lahko napisal nekaj lepega. Če pa boš napisal slabe stvari, ta list ne bo lep.«