Benetke. Sveti oče zapornicam: Obnovite upanje v prihodnost, glejte obzorje.

Andreja Červek – Vatikan

»Želel sem vas srečati na začetku svojega obiska v Benetkah in vam povedati, da imate posebno mesto v mojem srcu. Zato bi rad, da tega trenutka ne bi doživljali toliko kot “uradni obisk”, ampak kot srečanje, na katerem si po Božji milosti podarimo čas, molitev, bližino in bratsko naklonjenost. Danes bomo vsi odšli s tega dvorišča bogatejši – morda bom najbogatejši jaz – in dobro, ki si ga bomo izmenjali, bo dragoceno,« je papež Frančišek dejal na začetku svojega govora. Nadaljeval je, da je pravzaprav Gospod tisti, ki jih je zbral skupaj – prišli so po različnih poteh, nekaterih zelo bolečih, tudi zaradi napak, zaradi katerih ima vsaka oseba različne rane in brazgotine. »Bog pa nas želi skupaj, ker ve, da ima vsak od nas tukaj, danes, nekaj edinstvenega, kar lahko podari in sprejme, in da to vsi potrebujemo. Vsak od nas ima svojo edinstvenost, ima dar, da bi ponudil in podelil z drugimi.«

Zapor je »zelo težka realnost« in »težave, kot so prenatrpanost, pomanjkanje prostorov in sredstev ter nasilje, v njih povzročajo veliko trpljenja«. Vendar pa papeževih besedah »lahko postane tudi kraj preporoda, moralnega in materialnega preporoda, v katerem dostojanstvo žensk in moških ni izolirano, temveč se spodbuja z medsebojnim spoštovanjem ter skrbjo za sposobnosti in zmožnosti, ki morda spijo ali so vklenjene zaradi življenjskih dogodkov, vendar pa se lahko ponovno pojavijo v dobro vseh in si zaslužijo pozornost in zaupanje. Nihče naj ne odvzame dostojanstva človeku, nihče!«

Kot je izpostavil v nadaljevanju, lahko bivanje v zaporu paradoksalno pomeni »začetek nečesa novega«, če v sebi in drugih »ponovno odkrijemo nesluteno lepoto«. To lepo predstavlja tudi razstava, ki jo v okviru beneškega bienala gosti zapor Giudecca in h kateri aktivno prispevajo tudi same zapornice. Na ta način zapor »lahko postane kot gradbišče za obnovo, na katerem lahko pogumno pogledamo in ocenimo svoje življenje, odstranimo to, kar več ne služi, kar je moteče, škodljivo ali nevarno, pripravimo načrt in nato začnemo znova, tako da izkopljemo temelje in se v luči svojih izkušenj vrnemo nazaj ter skupaj in odločno polagamo opeko na opeko«. »Zato je temeljnega pomena,« je dejal papež, »da zaporniški sistem zapornikom in zapornicam ponudi tudi orodja in prostore za človeško, duhovno, kulturno in strokovno rast ter tako ustvari pogoje za njihovo zdravo ponovno vključitev v družbo. Prosim, ne “izolirajmo dostojanstva”, temveč mu dajmo nove možnosti!«

Pozval je, naj ne pozabimo, da »imamo vsi napake, ki nam jih je treba odpustiti, in rane, ki jih je treba zaceliti«, in da smo lahko vsi »ozdravljene osebe, ki prinašajo ozdravitev, osebe, ki jim je bilo odpuščeno in ki prinašajo odpuščanje, ponovno rojeni, ki prinašajo ponovno rojstvo«.

Sveti oče je zbrane na srečanju povabil, naj skupaj z njim obnovijo svoje »zaupanje v prihodnost«: »Ne zapirajmo okna, prosim, vedno glejmo obzorje, vedno glejmo v prihodnost, z upanjem. O upanju rad razmišljam kot o sidru, ki je zasidrano v prihodnosti, mi pa v rokah držimo vrv in gremo naprej, zasidrani v prihodnosti. Vsak dan začnimo z besedami: “danes je primeren čas”, ”danes je pravi dan”, danes (prim. 2 Kor 6,2), “danes začenjam znova”, vedno, vse življenje!«