Kateheza. Srčnost nam pomaga, da rečemo »ne« zlu in brezbrižnosti

Vatican News

Svetopisemski odlomek: Ps 31,2.4.35

K tebi, Gospod, se zatekam,
naj ne bom osramočen na veke … .
Kajti ti si moja skala in moja trdnjava,
zaradi svojega imena me boš peljal in vodil. …
Bodite močni, vaše srce naj se opogumi,
vsi vi, ki pričakujete Gospoda.

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Srčnost

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Današnja kateheza je posvečena tretji glavni kreposti, to je srčnosti. Izhajajmo iz opisa v Katekizmu katoliške Cerkve: »Srčnost je nravna krepost, ki v težavah zagotavlja trdnost in stanovitnost v prizadevanju za dobro. Srčnost nam krepi odločnost v upiranju skušnjavam in premagovanju ovir v nravnem življenju. Krepost srčnosti napravlja človeka sposobnega za premagovanje strahu, celo strahu pred smrtjo, za prestajanje preizkušenj in preganjanj« (št. 1808).

To je torej najbolj »bojevita« vrlina. Če je bila prva izmed glavnih kreposti, razumnost, povezana predvsem s človekovim razumom, in je pravičnost našla svoje domovanje v volji, so to tretjo krepost, srčnost, sholastični avtorji pogosto povezovali s tem, kar so starodavni avtorji imenovali »strastno hotenje«. Antična misel si ni predstavljala človeka brez strasti: bil bi kamen. In ni rečeno, da so strasti nujno ostanek greha, vendar pa jih je treba vzgajati, usmerjati, očiščevati z vodo krsta ali bolje rečeno z ognjem Svetega Duha. Kristjan, ki nima poguma, ki svojih moči ne upogiba v dobro, ki nikogar ne izzove, je nekoristen kristjan. Jezus ni prosojen in aseptičen Bog, ki ne pozna človeških čustev. Nasprotno. Spričo smrti prijatelja Lazarja plane v jok; in v nekaterih njegovih izrazih se kaže njegov goreč duh, kot tedaj, ko reče: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« (Lk 12,49); in spričo trgovine v templju se je silovito odzval (prim. Mt 21,12-13).

Vendar pa sedaj poskušajmo najti bivanjski opis te zelo pomembne kreposti, ki nam pomaga, da v življenju obrodimo sadove. Starodavni avtorji – tako grški filozofi kot krščanski teologi – so v kreposti srčnosti prepoznali dva vidika: pasivnega in aktivnega.

Prvi je usmerjen v nas same. Obstajajo notranji sovražniki, ki jih moramo premagati in ki se imenujejo zaskrbljenost, tesnoba, strah, krivda: vse sile, ki razburkajo našo notranjost in nas v nekaterih situacijah ohromijo. Koliko borcev podleže, še preden se lotijo izziva, ker se ne zavedajo teh notranjih sovražnikov! Srčnost je predvsem zmaga nad nami samimi. Večina strahov, ki se porajajo v nas, je nerealnih in se nikakor ne uresničijo. Bolje je torej klicati Svetega Duha ter vse soočati s potrpežljivo srčnostjo: reševati po eno težavo naenkrat, kakor zmoremo, vendar ne sami! Gospod je z nami, če zaupamo Vanj in iskreno iščemo dobro. Potem lahko v vsaki situaciji računamo na Božjo previdnost, ki nas ščiti in brani.

Potem pa obstaja drugi vidik kreposti, ki je tokrat bolj dejavne narave. Poleg notranjih preizkušenj obstajajo tudi zunanji sovražniki, ki so življenjske preizkušnje, preganjanja, težave, ki jih nismo pričakovali in nas presenetijo. Lahko sicer skušamo predvideti, kaj se nam bo zgodilo, vendar resničnost v veliki meri tvorijo nepredvidljivi dogodki in v tem morju včasih naš čoln premetavajo valovi. Srčnost nam torej pomaga postati vzdržljivi mornarji, ki se ne ustrašijo in ne obupajo.

Srčnost je temeljna krepost, ker resno vzame izziv zla v svetu. 

Nekateri se pretvarjajo, da zlo ne obstaja, da je vse v redu, da človeška volja ni nikoli slepa, da se v zgodovini ne borijo temne sile, ki prinašajo smrt. Vendar zadošča, da prelistamo zgodovinsko knjigo ali na žalost tudi časopise, da odkrijemo podlosti, katerih žrtve smo, deloma pa tudi protagonisti: vojne, nasilje, suženjstvo, zatiranje revnih, nikoli zaceljene rane, ki še vedno krvavijo. Krepost srčnosti nam pomaga, da reagiramo in vsemu temu zavpijemo »ne«, odločen »ne«. Na našem udobnem Zahodu, ki je vse nekoliko razvodenel, ki je pot popolnosti spremenil v preprost organski razvoj, ki ne potrebuje bojev, ker se mu zdi vse enako, včasih zaznamo zdravo nostalgijo po prerokih. Toda moteči, vizionarski ljudje so zelo redki. Potrebno je, da nas nekdo premakne z mehkega mesta, kamor smo se udobno namestili, in nas primora, da odločno ponovimo svoj »ne« zlu in vsemu, kar vodi v brezbrižnost. »Ne« zlu in »ne« brezbrižnosti; »da« poti, poti, ki nam pomaga, da napredujemo, in za to se moramo boriti.
V evangeliju torej ponovno odkrijmo Jezusovo srčnost in se je naučimo iz pričevanja svetnikov in svetnic. Hvala.