Papež Frančišek med homilijo: Benetke so kraj, kjer se porajajo bratje

Papež Frančišek

Homilija svetega očeta Frančiška na Trgu sv. Marka

Jezus je trta, mi smo mladike. In Bog, usmiljeni in dobri Oče, kot potrpežljiv kmet skrbno dela na nas, da bi bilo naše življenje polno sadov. Zato nam Jezus priporoča, naj varujemo neprecenljivi dar povezanosti z njim, od katere sta odvisna naše življenje in naša rodovitnost. Vztrajno ponavlja: »Ostanite v meni in jaz v vas. […] Kdor ostane v meni in jaz v njem, obrodi obilo sadu« (Jn 15,4). Samo kdor ostane združen z Jezusom, rodi sad. Zadržimo se pri tem.

Jezus končuje svoje zemeljsko poslanstvo. Pri zadnji večerji tistim, ki bodo njegovi apostoli, skupaj z evharistijo izroči nekaj ključnih besed. Ena izmed njih je prav ta: »ostanite«, se pravi ohranite povezanost z menoj živo, ostanite združeni z menoj kot mladike s trto. Z uporabo te prispodobe Jezus privzame svetopisemsko podobo, ki jo je ljudstvo dobro poznalo in ki jo je srečevalo v molitvi, kakor v psalmu, ki pravi: »O Bog nad vojskami, vrni se vendar, ozri se z nebes in glej, obišči ta vinograd« (Ps 80,15). Izrael je vinograd, ki ga je Gospod posadil in za katerega skrbi. In ko ljudstvo ne prinaša sadov ljubezni, ki jih Gospod pričakuje, prerok Izaija oblikuje obtožbo z uporabo prilike o vinogradniku, ki je izkrčil svoj vinograd, ga očistil kamenja, vanj zasadil dragoceno trto v pričakovanju, da bo obrodila dobro vino, ta pa je obrodila samo trpko grozdje. In prerok zaključi: »Kajti hiša Izraelova je vinograd Gospoda nad vojskami, Judovi možje so nasad njegovega veselja. Upal je, da bo pravica, pa glej, zatiranje, da bo pravičnost, pa glej, vpitje« (Iz 5,7). Tudi Jezus, ko povzame Izaija, pove dramatično priliko o morilskih najemnikih in poudari nasprotje med potrpežljivim Božjim delovanjem in med zavračanjem njegovega ljudstva (prim. Mt 21,33-34).

Zato nas prilika o trti, ki izraža ljubečo Božjo skrb za nas, po drugi strani svari, da ne bomo mogli obroditi dobrih sadov in tvegamo, da bomo postali suhe mladike. Strašno je postati suhe mladike, ki bodo zavržene.

Bratje in sestre, na ozadju podobe, ki jo je uporabil Jezus, mislim tudi na dolgo zgodovino, ki povezuje Benetke z delom v vinogradih in s pridelovanjem vina, s skrbjo mnogih vinogradnikov in številnih vinogradov, ki so zrasli na otokih Lagune in na vrtovih med uličicami mesta, in na tiste, ki so zaposlovale menihe, da so pridelovali vino za svoje skupnosti. Znotraj tega spomina o vinogradih in vinu ni težko dojeti sporočila prilike o trti in mladikah. Vera v Jezusa, povezanost z njim ne zapre naše svobode, ampak nas nasprotno, povezanost z Jezusom odpre za sprejemanje soka Božje ljubezni, ki pomnoži naše veselje, poskrbi za nas s skrbnostjo dobrega vinogradnika in poskrbi, da rastejo poganjki tudi takrat, ko zemlja našega življenja postane suha. Naše srce večkrat postane suho.

Vendar priliko, ki je prišla iz Jezusovega srca, lahko razumemo tudi z mislijo na to mesto, zgrajeno na vodi, ki je zaradi te svoje posebnosti prepoznano kot eno najbolj osupljivih mest na svetu. Benetke so eno z vodami, iz katerih se dvigajo, in brez skrbi in varovanja tega naravnega scenarija bi lahko tudi prenehale obstajati. Tako je tudi z našim življenjem: tudi mi, ki smo bili od nekdaj potopljeni v izvire Božje ljubezni, smo bili prerojeni po krstu, smo bili po vodi in Svetem Duhu rojeni v novo življenje in vcepljeni v Kristusa kot mladike v trto. Po nas teče sok te Božje ljubezni, brez katere bi postali suhe veje, ki ne obrodijo sadu. Blaženi Janez Pavel I, je, ko je bil patriarh tega mesta, nekoč dejal, da je Jezus, »prišel, da ljudem prinese večno življenje […] To življenje je v njem in prehaja iz njega na njegove učence, kakor se sok iz trtnega debla dviga v mladike. To je sveža voda, ki jo on daje, vedno brizgajoči izvir« (A. Luciani, Venezia 1975-1976. Opera Omnia. Discorsi, scritti, articoli, vol. VII, Padova 2011, 158).

Bratje in sestre, to je to, kar je pomembno: ostati v Gospodu, prebivati v Njem. Premislimo o tem: ostati v Gospodu, prebivati v Njem. In tega glagola – ostati – ne smemo razumeti kot nekaj statičnega, kot bi nam hotel povedati, naj ostanemo mirni, parkirani v pasivnosti. Dejansko nas ta glagol ostati vabi, naj se zganemo, saj ostati v Gospodu pomeni rasti v odnosu z Njim, se pogovarjati z Njim, sprejemati njegovo Besedo, hoditi za njim po poti Božjega kraljestva. Gre torej za to, da se podamo na pot za Njim, da se pustimo izzvati njegovemu evangeliju in postanemo priče njegove ljubezni.

Zato Jezus pravi, da kdor ostane v Njem, obrodi sad. In ne gre za kakršen koli sad! Sad mladik, po katerih teče sok, je grozdje in iz grozdja pride vino, ki je mesijansko znamenje v najboljšem pomenu besede. Jezus namreč, ki je Mesija, ki ga je poslal Oče, prinaša vino Božje ljubezni v človekovo srce in ga napolnjuje z veseljem in upanjem.

Dragi bratje in sestre, to je sad, ki smo ga poklicani obroditi v svojem življenju, v svojih odnosih, na krajih, ki jih vsak dan obiskujemo, v naši družbi, med našim delom. Če danes gledamo na mesto Benetke, občudujemo njegovo očarljivo lepoto, vendar smo tudi zaskrbljeni zaradi številnih problemov, ki mu grozijo: podnebne spremembe, ki vplivajo na vode Lagune in na vse področje; na krhkost zgradb, kulturnih dobrin, pa tudi na ljudi; težavo pri ustvarjanju okolja, ki bi bilo z ustreznim upravljanjem turizma po meri človeka; povrh vsega pa tudi vse, kar s temi resničnostmi tvegamo ustvariti glede razpada družbenih odnosov, individualizma in osamljenosti.

In mi, kristjani, ki smo mladike, združene s trto, vinograd Boga, ki skrbi za človeštvo in je svet ustvaril kot vrt, da bi mi mogli v njem uspevati in se vedno bolj razcvetati, kako na to odgovarjamo? Če bomo ostajali združeni s Kristusom, bomo lahko v resničnosti, ki jo živimo, obrodili sadove evangelija: sadove pravičnosti in miru, sadove solidarnosti in skrbi drug za drugega; odločitve za pozornost do varovanja okoljske, pa tudi človeške dediščine. Ne pozabimo na človeško dediščino, na to veliko človeškost, ki jo je prevzel Bog, da bi hodil z nami. Potrebno je, da naše krščanske skupnosti, naše četrti, naša mesta postanejo gostoljubni, sprejemajoči in vključujoči kraji. In Benetke, ki je bilo  vedno kraj srečanja in kulturne izmenjave, je poklicano, da postane znamenje vsem dostopne lepote, začenši z najbolj zadnjimi, znamenje bratstva in skrbi za naš skupni dom. Benetke so kraj, kjer se porajajo bratje. Hvala.