Papež karmeličankam: V prihodnost glejte z evangeljskim upanjem in s koreninami

Vatican News

Papež je na začetku govora poudaril, da je srečanje sester pomembno, saj ni samo odgovor na človeške potrebe in nepredvidene razmere v življenju skupnosti. Po njegovih besedah gre za »čas Duha«, ki so ga poklicane živeti kot priložnost za molitev in razločevanje. Povabljene so, da ostajajo notranje odprte za navdihe Svetega Duha ter najdejo »nove jezike, nove poti in nova sredstva za še večji polet kontemplativnega življenja«, v katerega jih je poklical Gospod, da bi se karizma ohranila – karizma je ista – ter da bi bila razumljena in bi mogla pritegniti mnogo src v Božjo slavo in v dobro Cerkve. »Kadar Karmel dobro deluje, privlači, mar ni res?« je dodal sveti oče.

»Revizija Konstitucij pomeni prav to: zbrati spomin preteklosti, da bi gledali v prihodnost. Drage sestre, dejansko me učite, da kontemplativna poklicanost ne vodi k ohranjanju pepela, ampak k poživljanju ognja, ki gori na vedno nov način ter ogreva Cerkev in svet. Zato je spomin na vašo zgodovino in na to, kar je z leti dozorelo v Konstitucijah, bogastvo, ki mora ostati odprto za predloge Svetega Duha, za večno novost evangelija, za znamenja, ki nam jih Gospod podarja skozi življenje in človeške izzive, in tako se ohranja karizma. Se ne spreminja, ampak prisluhne in se odpre temu, kar Gospod želi v vsakem trenutku.«

Sveti oče je spomnil, da to dejstvo v splošnem velja za vse ustanove posvečenega življenja, vendar pa ga klavzurne skupnosti še posebej občutijo, saj živijo napetost med ločenostjo od sveta in potopljenostjo vanj. Ne zatekajo se v intimistično duhovno tolažbo ali v molitev, ki je ločena od resničnosti; nasprotno, gre za pot, na kateri se pustijo »pritegniti Kristusovi ljubezni do te mere«, da se združijo z Njim, tako da ta ljubezen prežema ves njihov obstoj in se »izraža v vsaki gesti in vsakem vsakdanjem dejanju«. Dinamika kontemplacije je po papeževih besedah »vedno dinamika ljubezni; vedno je lestev, ki nas dviga k Bogu: ne zato da bi nas ločila od zemlje, ampak da bi lahko na njej živeli globoko, kot priče prejete ljubezni«.

»Tega vas s svojo modrostjo in gorečo vero uči sveta mati Terezija. Prepričana je bila, da mistična in notranja združitev, s katero Bog poveže dušo s seboj in jo skoraj "zapečati" s svojo ljubeznijo, prežema in preoblikuje celotno življenje, ne da bi ga odtrgala od vsakdanjih opravil ali nakazala beg v duhovne stvari. Terezija pravi, da je čas, posvečen tišini in molitvi, potreben, vendar ga je treba razumeti kot vir apostolata in vseh tistih vsakdanjih nalog, ki nam jih Gospod daje, da bi služili Cerkvi. Takole pravi: "Marta in Marija morata skupaj izkazati gostoljubnost Gospodu, ga imeti vedno pri sebi in ga ne smeta slabo sprejeti, s tem, da mu ne bi dali jesti. Kako bi ga Marija, ki je vedno sedela pri njegovih nogah, nahranila, če ji sestra ne bi pomagala? Njegova hrana je trud, ki ga vlagamo v to, da bi na vse mogoče načine duše približali Njemu, da bi se zveličale in ga ne bi prenehale hvaliti" (sv. Terezija Avilska, Mansioni, VII, IV, 14). Do tukaj je bil citat, ki ga ve poznate bolje kot jaz.«

»Na ta način kontemplativno življenje ni v nevarnosti, da bi se zreduciralo na duhovno lenobnost, ki odvrača pozornost od vsakodnevnih nalog. Vendar pa kontemplativno življenje še naprej zagotavlja notranjo luč za razločevanje. In kakšno luč potrebujete za revizijo Konstitucij in soočanje s številnimi konkretnimi problemi samostanov in skupnostnega življenja? Luč je tale: upanje evangelija. Vendar vedno zakoreninjeno v očetih ustanoviteljih, materi ustanoviteljici in svetem Janezu.«

»Upanje evangelija je drugačno od iluzij, ki temeljijo na človeških preračunavanjih. Pomeni prepustiti se Bogu, naučiti se brati znamenja, ki nam jih daje, da bi razločevali prihodnost, ter znati sprejeti kakšno drzno in tvegano odločitev, četudi nam je cilj, kamor nas bo pripeljala, trenutno še neznan. Predvsem pa pomeni ne zanašati se zgolj na človeške in obrambne strategije, ko je treba razmisliti glede samostana, ki ga je treba rešiti ali pustiti, o oblikah skupnostnega življenja, o poklicih. Človeške strategije, obrambne strategije so sad nostalgičnega vračanja v preteklost; to ne deluje, nostalgija ne deluje, evangeljsko upanje gre v drugo smer. Podarja nam veselje do zdaj živete zgodovine, vendar nam omogoča gledati naprej, s koreninami, ki smo jih prejeli. In to se imenuje ohranjanje karizme, volja, da bi šli naprej, in to deluje.

Glejte naprej. To vam želim, drage sestre. Glejte naprej z evangeljskim upanjem in bosimi nogami, to je s svobodo prepustitve Bogu. V prihodnost glejte s koreninami v preteklosti. In naj vam ta popolna potopljenost v Gospodovo navzočnost vedno daje tudi veselje bratstva in medsebojne ljubezni. Naj vas spremlja Devica Marija. Iz srca blagoslavljam vse vas, vaše delo v teh dneh, blagoslavljam vaše skupnosti. In prosim vas, da še naprej molite zame. Hvala.«