Papež »Šolam za mir«: Bodite obrtniki miru in graditelji prihodnosti
Vatican News
Na začetku se jim je zahvalil za pot, »polno idej, pobud, formacije in dejavnosti, katerih cilj je spodbujati nov pogled na svet«. Prav tako je izrazil hvaležnost, ker so »polni navdušenja pri uresničevanju ciljev lepote in dobrote sredi dramatičnih razmer, krivic in nasilja, ki iznakažajo človekovo dostojanstvo«. »Hvala, ker ste goreče in velikodušno vključeni v delo na "gradbišču prihodnosti" ter tako premagate skušnjavo življenja, ki je usmerjeno le v današnji dan in preprečuje, da bi lahko sanjali o velikih stvareh. Danes je bolj kot kdaj koli prej treba živeti odgovorno, širiti obzorja, gledati naprej in dan za dnem sejati semena miru, ki bodo jutri lahko vzklila in obrodila sadove. Hvala, fantje in dekleta!«
Sveti oče je nato spomnil na Vrh o prihodnosti, ki ga je sklicala Organizacija združenih narodov in bo potekal septembra v New Yorku. Na njem bodo obravnavali glavne svetovne izzive tega zgodovinskega trenutka ter podpisali Pakt za prihodnost in Deklaracijo o prihodnjih generacijah. Po papeževih besedah gre za pomemben dogodek, zato je potrebno, da k njemu prispevajo tudi otroci, da ne bo ostal samo »na papirju«, temveč ga bo moče konkretizirati in udejanjiti.
»V svojih srcih nosite te velike sanje: "Preoblikujmo prihodnost. Za mir, s skrbnostjo." In prav ob tem bi se rad na kratko zaustavil in vam povedal nekaj, v kar močno verjamem: da ste vi poklicani biti protagonisti in ne gledalci prihodnosti. Sklic tega svetovnega Vrha nas opominja, da smo vsi poklicani graditi boljšo prihodnost, predvsem pa, da jo moramo graditi skupaj! Vprašam vas: ali lahko prihodnost gradimo sami? (Otroci odgovorijo: "Ne"). Ne slišim ... (Glasen "ne"). Ali jo moramo graditi skupaj? ("Ja!") Bravo! Svojih skrbi glede "prihodnjega sveta" in reševanja njegovih problemov ne moremo preprosto prenesti na pristojne institucije in na tiste, ki imajo posebno družbeno in politično odgovornost. Res je, da so za te izzive potrebne specifične kompetence, vendar pa je prav tako res, da nas zadevajo od blizu; dotikajo se življenj vseh in od vsakega od nas terjajo dejavno sodelovanje in osebno zavzetost. V globaliziranem svetu, v katerem smo vsi medsebojno odvisni, ni mogoče nadaljevati kot posamezniki, ki skrbijo samo za lasten "vrtiček", za gojenje lastnih interesov: potrebno je mreženje in povezovanje. Ja, pomembno je, da se povezujemo, da delujemo v sinergiji in harmoniji. To pomeni, da je treba preiti od jaz k mi: ne delati "za lastno dobro", ampak "za skupno dobro, za dobro vseh"«. Ob tem je papež otroke povabil, naj skupaj ponovijo te besede: »Mi delamo za dobro vseh«.
Nato je spomnil, da so globalni postali tudi »današnji izzivi, predvsem pa tveganja, ki se kot temni oblaki zbirajo nad nami in ogrožajo našo prihodnost. Zadevajo nas vse, vprašujejo celotno človeško skupnost, terjajo pogum in ustvarjalnost skupnih sanj, ki oživljajo stalno zavezo, da bi se skupaj soočili z okoljskimi, ekonomskimi, političnimi in socialnimi krizami, ki jih doživlja naš planet«.
»Dragi fantje, draga dekleta, dragi učitelji, gre za sanje, ki od nas terjajo, da smo budni in ne zaspani! Da, ker jih uresničujemo tako, da delamo, ne pa da spimo; da hodimo po ulicah in ne ležimo na kavču; da dobro uporabljamo računalniške pripomočke in ne zapravljamo časa na družabnih omrežjih; in tovrstne sanje se uresničijo tudi z molitvijo, to je skupaj z Bogom, in ne samo z našimi močmi.«
Papež Frančišek je zatem spomnil na dve ključni besedi, ki sta bistvenega pomena za učence in učitelje: mir in skrb. »To sta dve medsebojno povezani resničnosti: mir dejansko ni le tišina orožja in odsotnost vojne; je vzdušje dobrohotnosti, zaupanja in ljubezni, ki lahko zori v družbi, utemeljeni na odnosih skrbi; v družbi, kjer individualizem, raztresenost in brezbrižnost dajo prostor posvečanju pozornosti drugemu, poslušanju njegovih temeljnih potreb, zdravljenju njegovih ran. To je skrb, ki jo ima Jezus do človeštva, še zlasti do najbolj ranljivih, in o kateri nam pogosto govori evangelij.« Na ta način se lahko rodi »vključujoča družba, ki temelji na miru in dialogu«.
»V tem času, ki ga še vedno zaznamuje vojna, vas prosim, da ste obrtniki miru; v družbi, ki je še vedno ujetnica kulture odmetavanja, vas prosim, da ste protagonisti vključevanja; v svetu, ki ga pretresajo globalne krize, vas prosim, da ste graditelji prihodnosti, da bi naš skupni dom postal kraj bratstva. Pomislite na otroke, ki so v vojni, na ukrajinske otroke, ki so se pozabili smejati ... Molite za te otroke, vzemite si jih k srcu ... otroke, ki so v vojni. Pomislite na otroke v Gazi, ki jih obstreljujejo z brzostrelkami, ki so lačni ... Pomislite na otroke. Sedaj naj vsak izmed nas v kratki tišini pomisli na ukrajinske otroke in na otroke v Gazi.«
Sveti oče je ob koncu nagovora vsem navzočim zaželel, naj bodo vedno navdušeni nad sanjami o miru! Spomnil je na don Lorenza Milanija, ki je besedno zvezo »ni mi mar«, značilno za brezbrižno ravnodušnost, nadomestil z »mar mi je« (I care). »Naj vam bo vse to pri srcu, naj bo tudi vam vedno mar za usodo našega planeta in soljudi; naj vam bo mar za prihodnost, ki se odpira pred nami, da bo resnično takšna, kot jo Bog sanja za vse: prihodnost miru in lepote za vse človeštvo. In naj vam bodo pri srcu ukrajinski otroci, ki se ne znajo več smejati; otroci v Gazi, ki trpijo pod streli brzostrelk. Iz srca vas blagoslavljam. Srečno v šoli in srečno pot! In prosim, ne pozabite moliti zame. Najlepša hvala!«
