Papež sprejel udeležence plenarnega zasedanja Papeške biblične komisije
Papež Frančišek
Z veseljem vas sprejemam ob koncu vašega letnega plenarnega zasedanja, na katerem ste sklenili, da se boste poglobili v nadvse bivanjsko temo: Bolezen in trpljenje v Svetem pismu. Gre za raziskavo, ki zadeva vsakega človeka, saj je podvržen bolezni, krhkosti in smrti. Naša ranjena narava namreč nosi v sebi tudi resničnost omejenosti in končnosti ter trpi zaradi protislovja zla in bolečine.
Tema mi je zelo pri srcu. Trpljenje in bolezen sta sovražnika, s katerima se je treba spoprijeti, pomembno pa je, da to storimo na človeka vreden način. Če rečemo, da ju odstranimo, ju skrčimo na tabu, o katerem je bolje ne govoriti, pa čeprav samo zaradi tega, ker škodujeta podobi učinkovitosti za vsako ceno, ki koristi prodaji in dobičku, to gotovo ni rešitev. Vsi omahujemo pod težo teh izkušenj in moramo si pomagati, da jih bomo živeli v odnosu, ne da bi se zapirali sami vase in ne da bi se upravičen upor spremenil v osamo, zapuščenost ali obup.
Iz pričevanja mnogih bratov in sester tudi vemo, da bolečina in bolezen v luči vere lahko postaneta odločilna dejavnika na poti zorenja. »Sito trpljenja« namreč omogoča, da razlikujemo bistveno od nebistvenega. Predvsem pa nam Jezusov zgled kaže pot. Poziva nas, naj za bolne poskrbimo z odločnostjo, da bomo premagali bolezen; istočasno nas obzirno vabi, naj svoje trpljenje združimo z njegovo odrešenjsko daritvijo, kakor seme, ki rodi sad. Konkretno, naš verski pogled mi je namignil, naj vam predlagam nekaj pobud za razmišljanje o dveh odločilnih besedah: sočutje in vključenost.
Prva, sočutje, označuje Gospodov ponavljajoč se in značilen odnos do krhkih in do pomoči potrebnih ljudi, ki jih je srečeval. Ko je Jezus videl obraze tolikih ljudi, ovce brez pastirja, ki so se težko orientirale v življenju (prim. Mr 6,34), je bil ganjen. Imel je sočutje do lačne onemogle možice (prim Mr 6,34) in je neutrudno sprejemal bolnike (prim Mr 1,32), posluša njihove prošnje: pomislimo na slepe, ki ga prosijo (prim. Mt 20,34) in na številne bolnike, ki so prosili za ozdravljenje (prim. Lk 17,11-19). Prevzame ga »sočutje«, pravi evangelij, zaradi vdove, ki je h grobu spremljala edinega sina (prim. Lk 7,13). Gre za veliko sočutje. Njegovo sočutje se kaže kot bližina in vodi Jezusa k temu, da se poistoveti s trpečimi: »Bolan sem bil in ste me obiskali« (Mt 25,36). Gre za sočutje, ki vodi k bližini.
Vse to razkriva pomemben vidik: Jezus ne razlaga trpljenja, ampak se nagiba k trpečim. K bolečini ne pristopi z splošnimi spodbudami in jalovimi tolažbami, ampak sprejme njeno dramo in pusti, da se ga dotakne. Sveto pismo razsvetljuje v tem smislu: ne daje nam priročnika primernih besed ali čustvenih receptov, ampak obraze, srečanja in konkretne zgodbe. Pomislimo na Joba s skušnjavo njegovih prijateljev, ki so skušali izraziti verske teorije, ki so povezovale trpljenje z božjo kaznijo, vendar so se zlomili ob resničnosti bolečine, o kateri je pričalo Jobovo življenje. Zato je Jezusov odgovor življenjsko pomemben, ker ga sestavlja sočutje, ki sprejema, in ki s sprejemanjem rešuje človeka in preobraža njegovo bolečino. Kristus je preobrazil našo bolečino tako, da jo je do konca naredil za svojo: naselil se je vanjo, trpel jo je in jo ponudil kot dar ljubezni. Ni dal lahkih odgovorov na naše »zakaj«, pač pa nam je na križu dal svoj veliki »zakaj2 (prim Mr 15,34). Tako tisti, ki sprejemajo Sveto pismo, očistijo verske predstave vseh zgrešenih stališč in se naučijo slediti poti, ki jo je pokazal Jezus: s ponižnostjo, krotkostjo in vedrino se dotakniti človeškega trpljenja, da bi v imenu učlovečenega Boga prinašali bližino odrešenjske in konkretne podpore. Gre za to, da se dotaknemo z roko in ne teoretično, z roko.
To nas pripelje do druge besede: vključenost. Čeprav ne gre za svetopisemsko besedišče, ta beseda dobro izrazi pomembno resničnost Jezusovega sloga: njegovega iskanja grešnika, izgubljenega, obrobnega, zaznamovanega, da bi bili sprejeti v Očetovo hišo (prim. Lk 15). Pomislimo na gobavce: za Jezusa nihče ne sme biti izključen iz Božjega odrešenja (prim. Mr 1,40-42). Vendar pa vključenost vsebuje še drug vidik: Gospod hoče, da se ozdravi ves človek, duh, duša in telo (prim. 1 Tes 5,23). Malo bi namreč koristilo telesno ozdravljenje od zla, ne da bi srce ozdravili greha (prim. Mr 2,17; Mt 10,28-29). Gre za popolno ozdravitev telesa, duše in duha.
Ta vključevalni vidik nas vodi k držam medsebojne podelitve. Kristus, ki je hodil med ljudmi, delal dobro in zdravil bolnike, je svojim učencem ukazal, naj skrbijo za bolnike in jih blagoslavljajo v njegovem imenu (prim. Mt 10,8; Lk 10,9) ter delijo z njimi poslanstvo tolažbe (prim Lk 4,18-19). Po doživljanju trpljenja in bolezni smo torej mi kot Cerkev poklicani, da stopamo skupaj z vsemi drugimi, v krščanski in človeški solidarnosti, ter v imenu skupne krhkosti odpiramo priložnost za pogovor in upanje. Prilika o dobrem Samarijanu, ki »nam kaže, s katerimi pobudami je mogoče spet oblikovati skupnost, začenši pri možeh in ženah, ki sprejemajo krhkost drugih, ki ne dopuščajo, da se vzpostavi izključujoča družba, temveč se čutijo bližnje, dvignejo padlega človeka, da bo dobro skupno vsem« (Okrožnica Vsi bratje, št. 67).
Dragi bratje in sestre, ko vam prepuščam te spodbude, se vam zahvaljujem za vaše služenje in vas opogumljam, da s kritično strogostjo in z bratskim duhom poglobite teme, ki jih študirate, da boste izžarevali luč Svetega pisma na občutljive vidike, ki nas vse zadevajo. Božja Beseda je močan protistrup proti vsaki zaprtosti, abstrakciji in ideologizaciji vere. Če jo boste brali v Duhu, v katerem je bila napisana, se bo povečala zavzetost za Boga in človeka, poveča se ljubezen in poživi se apostolska gorečnost. Zato se mora Cerkev stalno odžejati pri studencih Božje Besede. Blagoslavljam vas in vaše služenje, da bi s svojim poslanstvom odžejali sveto Božje ljudstvo s svežimi vodami Duha. In vas prosim, da molite zame. V moj prid in ne proti. Hvala.
