Papež zgodovinarjem: Bodite mojstri v človečnosti in služabniki človeštva

Vatican News

Na začetku govora je papež Frančišek dejal, da člani prihajajo iz različnih držav in s treh celin, »vsak s svojim dragocenim strokovnim znanjem«, s čimer zagotavljajo mednarodno razsežnost in multidisciplinarni značaj Odbora. Njegova dejavnost na področju raziskovanja, simpozijev in založništva je po papeževih besedah zelo rodovitna. Ob tem je spomnil na zbirko »Akti in dokumenti«, ki jo ureja tajnik Papeškega odbora in prav tako praznuje sedemdesetletnico: izdajo 70. zvezka.

»To priča o zavezanosti pri iskanju zgodovinske resnice na svetovni ravni, v duhu dialoga z različnimi zgodovinopisnimi vidiki in znanstvenimi tradicijami. Dobro je, da sodelujete z drugimi, razširjate svoje znanstvene in človeške odnose ter se izogibate oblikam miselne in institucionalne zaprtosti. Spodbujam vas, da ohranjate ta pristop, ki bogati ter hkrati vsebuje stalno in pozorno poslušanje, neodvisno od vsake ideologije, in je spoštljiv do resnice. Ponavljam, kar sem vam rekel ob vaši 60-letnici: "V srečevanju in sodelovanju z raziskovalci vseh kultur in verstev lahko ponudite poseben prispevek k dialogu med Cerkvijo in sodobnim svetom" (Govor, 12. april 2014)«.

Po besedah svetega očeta ta slog prispeva k razvoju t.i. »diplomacije kulture«, ki je danes še toliko bolj potrebna v kontekstu »nevarnega svetovnega konflikta po kosih, ki poteka, in ki ga ne moremo brezbrižno opazovati«. Papež je zato zbrane povabil, naj nadaljujejo z delom na področju zgodovinskega raziskovanja ter odpirajo obzorja dialoga, kamor lahko prinašajo luč upanja evangelija, ki ne osramoti (prim. Rim 5,5).

V nadaljevanju svojega govora je papež Frančišek dejal, da o odnosu med Cerkvijo in zgodovinarji rad razmišlja z vidika bližine. »Med Cerkvijo in zgodovino namreč obstaja resnično bistven odnos,« je poudaril sveti oče ter dodal, da je o tem temeljito premislil tudi papež Pavel VI., ki je privilegirano stičišče med Cerkvijo in zgodovinarji videl v skupnem iskanju resnice in skupnem služenju resnici. »To so besede, ki jih je namenil zgodovinarjem leta 1967: "Morda je tukaj glavno stičišče med vami in nami [...], med versko resnico, katere varuhinja je Cerkev, ter zgodovinsko resnico, katere dobri in predani služabniki ste: celotna zgradba krščanstva, njegovega nauka, morale in bogoslužja, vse se navsezadnje opira na pričevanje. Kristusovi apostoli so pričevali o tem, kar so videli in slišali. [...] Tako lahko razumemo, kako zelo je ustanova duhovne in verske narave, kot je katoliška Cerkev, zainteresirana za iskanje in potrjevanje zgodovinske resnice [...] Tudi ona ima svojo zgodovino in zgodovinski značaj njenih začetkov je zanjo odločilnega pomena." (Nagovor udeležencem generalnega zasedanja Mednarodnega odbora za zgodovinske znanosti, 3. junij 1967).

Cerkev hodi v zgodovini, skupaj z ženskami in moškimi vseh časov, in ne pripada nobeni določeni kulturi, ampak želi s krotkim in pogumnim pričevanjem evangelija poživiti srce vsake kulture, da bi skupaj gradili civilizacijo srečanja. Namesto pa tega skušnjave individualistične avtoreferencialnosti in ideološkega uveljavljanja lastnega stališča spodbujajo neciviliziranost soočenja. Lepo je, da po sedemdesetih letih delovanja pričujete, da se znate upreti takšnim skušnjavam, ko prek študija goreče živite obnavljajočo izkušnjo služenja edinosti; tisti složni in harmonični edinosti, ki nam jo Sveti Duh kaže na binkošti.«

Ob koncu govora je sveti oče navedel še besede papeža Pavla VI. med drugim vatikanskim koncilom, ki so lahko v pomoč in svarilo tudi zgodovinarjem: »Naj nihče [...] ne misli, da se Cerkev [...] ukvarja sama s seboj zaradi samovšečnosti in pozablja tako na Kristusa, od katerega vse prejema in kateremu vse dolguje, kot na človeški rod, za katerega je bila rojena, da bi mu služila. Cerkev stoji sredi med Kristusom in človeško skupnostjo, ni zaprta vase, ni kot neprosojna zavesa, ki zastira pogled, ni sama sebi namen, ampak si, nasprotno, nenehno prizadeva biti vsa Kristusova, v Kristusu, za Kristusa, pripadati ljudem, biti med ljudmi, za ljudi, resnično ponižna in odlična posrednica med božjim Zveličarjem in človeštvom« (Govor ob odprtju tretjega zasedanja drugega vatikanskega ekumenskega koncila, 14. september 1964, 17).
Svoje razmišljanje ob 70-letnici Papeškega odbora za zgodovinske znanosti je sveti oče sklenil z željo, da bi študij zgodovine njegovim članom pomagal postajati mojstri v človečnosti in služabniki človeštva.