Papež napisal predgovor v knjigo: Pogovor v Duhu – umetnost razločevanja in praksa sinodalnosti
Papež Frančišek
Draga brata, zahvaljujem se vama, da sta to knjigo podelila z menoj, preden je bila natisnjena. Iz tega, kar sta v uvodu povedala o njenem nastajanju, vidim, da je Óscar znal svojega sodelavca iztrgati svetu ekonomije, v katerega smo ga spravili v tej hiši, in ga vrniti bolj duhovnim temam. Lepo je, da se je iz duhovnega pogovora med njenima avtorjema rodila knjiga o pogovoru v Duhu.
Čeprav je razprava posvečena predvsem pogovoru v Duhu, kar je metodologija, ki jo je prevzela sinodalna pot, zelo cenim, da se nista ustavila pri metodi in njenem delovanju. Z zadovoljstvom vidim, da sta bralcu ponudila dovolj zgodovinskih podatkov, da lahko doume globino te metode in vsega, kar zastavi, da bi se zares spremenila v izkušnjo poslušanja Duha. Pripominjata, da je sinodalna metoda duhovna izkušnja, v kateri beseda in poslušanje težita k temu, da bi Sveti Duh bil resnični protagonist. Poglabljanje v knjigo nam daje priložnost, da začutimo, da sinodalna pot, ki smo se je lotili kot Cerkev, tvori osebno, skupnostno in cerkvenostno duhovno izkušnjo in zato zahteva osebno delo vsakega posameznika v njegovi notranjosti.
Ideja pogovora kot »zlivanje v skupno strugo« zasluži nadaljnji prihodnji razvoj. Ta zamisel pogovora omogoča, da prispevamo različna mnenja za obogatitev te skupne struge. Večja mera pogovora v družbenem in cerkvenem življenju bi nam zelo koristila. V pogovoru v Duhu dobimo pot soudeležbe, ki je usmerjena na občestvo in na prenovo poslanstva, ki spodbuja soudeležbo vseh in v občestvo in edinost sprejema veliko različnost, kar smo mi vsi.
Pogovor v Duhu, razločevanje in sinodalnost so predvsem v poslušanju. Sinodalna pot, na katero se je podala Cerkev, je pot poglobljenega poslušanja. Drža »odprtega in ranljivega« poslušanja, ki jo predlagata, je temeljna in zelo potrebna. Omogoča namreč Duhu, da nas premakne in nas spremeni, da nas pripravi do izbire in nas vodi h konkretnim odločitvam. Če vsak ostane zaprt v stališčih, ki jih je predhodno sprejel, ne bo pravega pogovora in ne pravega poslušanja Duha. Ničesar ne bo našel, česar bi se lahko naučil ali sprejel od drugih in strah ga bo vsake odločitve, ki bi vsebovala spremembe. Dejansko samo takrat, ko se resnično poslušamo, izidemo obogateni ter poglobimo občestvo in poslanstvo.
Posebej bistveno se mi je zdelo poglavje o notranjih razpoloženjih. Kot sem že večkrat dejal, nimamo namena sklicati parlament in ne raziskovati javno mnenje. Hočemo hoditi skupaj kot bratje in sestre, poslušajoč Svetega Duha. On je pravi protagonist sinode. Poslušanje Duha zahteva določeno notranje razpoloženje. Pogovor v Duhu, razločevanje in sinodalnost se lahko zgodijo le, če se skušamo izprazniti samih sebe, da bi se napolnili z Duhom, če naša svoboda razvezuje materialne, ideološke in čustvene priveze, tako da omogoči Duhu, da nas bolj učinkovito vodi; če v sebi gojimo ponižnost, gostoljubnost in sprejemljivost, hkrati pa preganjamo samozadostnost in zapiranje vase. Samo tako se bosta naše občestvo in poslanstvo lahko okrepila.
Zadnje poglavje posvečata konkretnemu načinu vodenja pogovora v Duhu. Pojasnjujeta njegovo metodo, način izvajanja, vidike, ki zahtevajo posebno pozornost. Tega poglavja ne smemo brati, kot da bi bilo vrhunec knjige. Vsaka metoda je sredstvo za doseganje cilja, ni pa cilj. Tudi Delovno gradivo se sklicuje na potrebo po prilagoditvi metode na različne situacije, da bi bilo res v pomoč. Pomembnost predhodnih poglavij je ravno v tem, da omogočijo, da metodologijo dobro pripravimo in uporabimo.
Delovno gradivo poudarja nujnost vzgoje za pogovor v Duhu. Zdi se mi, da knjiga, ki sta jo predstavila, nudi koristna gradiva za ta namen. Zelo se vama zahvaljujem za vajino prizadevanje in prepričan sem, da bo v veliko pomoč v mnogih cerkvenih okoljih.
Jezus naj vaju blagoslovi in Marija varuje, in, prosim vaju, ne pozabita moliti zame.
