Sveti oče: Pij VII., človek občestva in ljubezni tudi v času sporov in hudih delitev

Vatican News

»Za vse nas je bil in je velik zgled dobrega pastirja, ki da življenje za svojo čredo (prim. Jn 10,11). Bil je človek izjemne kulture in pobožnosti. Bil je menih, opat, škof ter papež in je v vseh teh vlogah vedno ohranjal predanost Bogu in Cerkvi, tudi za ceno velikih žrtev. Tako je bilo tudi v dramatičnem trenutku njegove aretacije, ko je tistim, ki so mu ponujali pobeg iz zapora v zameno za kompromise glede njegovih pastoralnih odgovornosti, odgovoril: "Non debemus, non possumus, non volumus" – "Ne smemo, ne moremo, nočemo", s čimer je za ceno svoje lastne svobode potrdil, kar je na dan izvolitve obljubil, da bo z Božjo pomočjo živel (prim. Pij VII., Alloc. Ad supremum, 6)«.

Sveti oče je v nadaljevanju nagovora poudaril tri temeljne vrednote, katerih pričevalec je bil papež Pij VII., in ki so bistvene tudi za naše osebne in skupnostne poti: občestvo, pričevanje in usmiljenje.
»Prva: občestvo. Papež Pij VII. ga je odločno podpiral in zagovarjal v času sporov in hudih delitev. Nemiri, ki sta jih povzročila francoska revolucija in Napoleonovi vpadi, so povzročali boleče razdore tako znotraj Božjega ljudstva kot v odnosih z zunanjim svetom. Vendar pa je Pij VII. s svojo mirnostjo in vztrajnostjo pri zavzemanju za edinost znal ustrahovanje tistih, ki so ga želeli izolirati in oddaljiti ter mu javno odvzeti vse dostojanstvo, spremeniti v priložnost, da je ponovno začel širiti sporočilo predanosti in ljubezni do Cerkve«. Papež Frančišek je poudaril, da se je Božje ljudstvo na to odzvalo z navdušenjem. Nastala je skupnost, ki je bila z materialnega vidika revnejša, a moralno bolj povezana, močna in verodostojna. Zgled papeža Pija VII. nas spodbuja, naj bomo v našem času, tudi za ceno odpovedi, »graditelji edinosti v vesoljni Cerkvi, v krajevni Cerkvi, v župnijah in družinah: naj ustvarjamo občestvo, pospešujemo spravo, spodbujamo mir ter smo zvesti resnici v ljubezni«.

Nato je sveti oče poudaril, da h gradnji skupnosti pripomore tudi to, če o drugih dobro govorimo, oziroma kot je že večkrat spomnil, da opravljanje uničuje občestvo. Tudi tokrat je dejal, da za opravljanje obstaja zelo dobro zdravilo: in sicer to, da se ugriznemo v jezik.
»In vse to – občestvo, iskanje enosti v Cerkvi – nas vodi do naslednje točke: pričevanje. Papež Pij VII. je bil s svojo besedo in življenjem pogumen oznanjevalec. Kardinalom volilcem je ob začetku svojega pontifikata dejal: "Cerkev [...] potrebuje naše dobre zglede [...]; da bi vsi razumeli, da se podoba našega Stvarnika ne kaže [...] v razkošju [...], temveč v zavračanju bogastva, v ponižnosti, skromnosti, potrpežljivosti, ljubezni in končno v vsaki duhovniški dolžnosti. Na ta način se prav tako ohranja pristna razsežnost Cerkve" (prav tam, 8-9). Ta ideal krščanskega preroštva (prim. sv. Leon Veliki, Sermo 21,3), je dostojanstveno živel in spodbujal v dobrih in slabih časih, tako na osebni kot na cerkveni ravni, tudi kadar je zaradi tega prišel v nasprotje z mogočneži.

»Kljub velikim oviram, s katerimi se je moral soočati v času Napoleonovega vladanja, je papež Pij VII. svojo skrb za pomoči potrebne udejanjal z nekaterimi daljnosežnimi reformami in s socialnimi pobudami, ki so bile za njegov čas inovativne. Med njimi so pregled vazalskih odnosov in posledična emancipacija revnih kmetov, ukinitev številnih aristokratskih privilegijev, nasilja in trpinčenja ter ustanovitev katedre za kirurgijo na univerzi La Sapienza za izboljšanje zdravstvene oskrbe in raziskovanja.
Kasneje je ljubezen izkazal tudi svojim preganjalcem: čeprav je odločno obsojal njihove napake in nasilje, je skušal z njimi ohraniti odprto pot dialoga, predvsem pa jim je vedno odpuščal. Šel je celo tako daleč, da je v cerkvenih prostorih gostil sorodnike Napoleona, ki ga je nekaj let pred tem zaprl, ter odgovornim naročil, naj z njim, ki je bil po porazu v zaporu, blago ravnajo.

Dragi bratje in sestre, življenje Božjega služabnika Pija VII. nas spominja na veliko vrednot: ljubezen do resnice, edinost, dialog, pozornost do poslednjih, odpuščanje, vztrajno iskanje miru in evangeljsko pretkanost, ki jo priporoča Gospod. Dobro bo, če bomo o njih premišljevali, jih sprejeli za svoje in o njih pričevali, da bo v nas in naših skupnostih rasel slog krotkosti in pripravljenosti na darovanje. Vendar to ne pomeni biti neumni: ne, to ni krotkost. Biti moramo krotki, vendar preudarni, kot priporoča Gospod. Preprosti kot golobje, a zviti kot kača.«