Papež Frančišek: Ponovno odkriti zadoščevanje Srcu Jezusovemu

Vatican News

Papež Frančišek je na začetku govora spomnil, da je zadoščevanje pojem, ki ga pogosto najdemo v Svetem pismu. »V Stari zavezi dobi družbeno razsežnost nadomestila za storjeno zlo. To velja za Mojzesovo postavo, ki je predvidevala povrnitev ukradenega ali povračilo povzročene škode (prim. 2 Mz 22,1-15; 3 Mz 6,1-7). Šlo je za dejanje pravičnosti, katerega cilj je bilo varovanje družbenega življenja. V Novi zavezi pa se kaže kot duhovni proces v okviru odrešenja, ki ga je udejanjil Kristus. Zadoščevanje se v polnosti pokaže v daritvi na križu. Novost pri tem je ta, da križ razodeva Gospodovo usmiljenje do grešnika. Zadoščevanje torej prispeva k spravi med ljudmi, pa tudi k spravi z Bogom, saj je zlo, storjeno bližnjemu, tudi žalitev Boga. Kakor pravi modri Ben Sira: "Mar ne tečejo vdovine solze po licih Boga?" (prim. Sir 35,18). Dragi prijatelji, koliko solz še vedno teče po licih Boga, medtem ko naš svet doživlja mnoge zlorabe dostojanstva osebe, tudi znotraj Božjega ljudstva!«

Sveti oče je v nadaljevanju spomnil na naslov simpozija, ki združuje dva nasprotujoča si izraza – »Zadostiti nezadostljivemu« – ter tako vabi k upanju, da je mogoče zaceliti vsako rano, tudi če je globoka. Popolna zadostitev se po papeževih besedah včasih zdi nemogoča, »posebej v primerih, kadar so dobrine ali ljubljene osebe za vedno izgubljene ali kadar so določene situacije postale nepovratne. Vendar pa je za proces sprave in povrnitve miru v srcu bistvenega pomena namen zadoščevanja in njegovo konkretno udejanjanje.

Da bi bilo zadoščevanje krščansko, da bi se dotaknilo srca prizadete osebe in ne bi bilo zgolj dejanje menjalne (komutativne) pravičnosti, le-to predpostavlja dve zahtevni drži: priznati krivdo in prositi za odpuščanje.
»Priznati krivdo. Vsaka zadostitev, človeška ali duhovna, se začne s priznanjem lastnega greha. "Obtožiti same sebe je del krščanske modrosti, to je všeč Gospodu, saj Gospod sprejme skesano srce" (Homilija pri maši v Domu svete Marte, 6. marec 2018). Iz tega iskrenega priznanja slabega, storjenega bratu, ter iz globoke in iskrene zavesti, da je bila ljubezen ranjena, se rodi želja po zadostitvi.

Prositi za odpuščanje. Gre za priznanje storjenega zla po zgledu izgubljenega sina, ki očetu reče: "Grešil sem zoper nebo in pred teboj" (Lk 15,21). Prošnja za odpuščanje ponovno odpre dialog in izrazi voljo po ponovni vzpostavitvi vezi v bratski ljubezni. In zadoščevanje – tudi začetek zadoščevanja ali že preprosto pripravljenost zanj – zagotavlja pristnost prošnje za odpuščanje, kaže njeno globino, njeno iskrenost, se dotakne bratovega srca, ga potolaži in v njem vzbudi sprejetje želenega odpuščanja. Če torej nezadostljivemu ni mogoče popolnoma zadostiti, se lahko vedno ponovno rodi ljubezen, ki naredi rano znosno.

Jezus je sveti Marjeti Mariji naročil dejanja zadoščenja za žalitve, ki so jih povzročili grehi ljudi. Če so ta dejanja potolažila njegovo srce, to pomeni, da lahko zadoščevanje potolaži tudi srce vsakega ranjenega človeka. Želim vam, da bi delo vašega simpozija prenovilo in poglobilo pomen te čudovite vaje zadoščevanja presvetemu Srcu Jezusovemu, prakse, ki je danes morda nekoliko pozabljena ali zmotno velja za zastarelo. Prav tako naj prispeva k temu, da bi bolj ovrednotili njeno upravičeno mesto na poti pokore vsakega krščenega v Cerkvi.

Molim, da bi vaš jubilej Srca Jezusovega v mnogih romarjih prebudil večjo hvaležnost in ljubezen do Jezusa, ter da bi bilo svetišče Paray-le-Monial vedno kraj tolažbe in usmiljenja za vsakega človeka, ki išče notranji mir. Podeljujem vam svoj blagoslov in vas prosim, da molite zame. Hvala.«