Kateheza o veri. Sveti oče: Dar, za katerega je treba vsak dan prositi.

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je izhajal iz Katekizma, ki pravi, da po veri verujemo v Boga in vse, kar nam je Bog razodel, ter se mu svobodno v celoti izročimo. V Svetem pismu najdemo primere te vere, ki se kažejo v življenju oseb, kot so Abraham, Mojzes in Devica Marija. Podali so se na neznane poti, polne nevarnosti, in se v celoti izročili Bogu. Pa vendar se tudi med verniki  zgodi, da včasih vera opeša in da jih prevzame strah. Papež je spodbudil, naj ne pozabimo, da je vera dar, za katerega je treba prositi z zaupanjem v moč Božje milosti, ki daje trdnost in moč našemu življenju. Tako kot učenci v čolnu, ki ga je na jezeru zajela nevihta, smo povabljeni, da se vsak dan obrnemo k Jezusu in ga prosimo:  »Gospod, pomnôži nam vero!«

Svetopisemski odlomek: Jn 9,35-38

Jezus [je našel slepega, ki mu je povrnil vid, in] mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovoril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal.

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Vera.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Danes bi vam rad govoril o kreposti vere. Skupaj z ljubeznijo in upanjem jo imenujemo »teologalna«, ker se jo lahko živi samo zahvaljujoč Božjemu daru. Tri teologalne kreposti so veliki darovi, ki nam jih Bog daje naši moralni zmogljivosti. Brez njih bi lahko bili preudarni, pravični, močni in zmerni, a ne bi imeli oči, ki lahko vidijo tudi v temi, ne bi imeli srca, ki ljubi tudi takrat, ko ni ljubljeno, ne bi imeli upanja, ki upam proti vsakemu upanju.

Kaj je vera? Katekizem katoliške Cerkve nam pojasni, da je vera dejanje, s katerim se človek svobodno izroči Bogu (KKC 1814). V tej veri je Abraham bil veliki oče. Ko je pristal, da bo zapustil deželo svojih prednikov in se odpravil v deželo, ki mu jo bo pokazal Bog, bi ga verjetno opisali kot blazneža: zakaj bi zapustil znano zaradi neznanega, gotovo zaradi negotovega? Toda Abraham se je odpravil na pot, kot da bi videl nevidno. In to nevidno bo ostalo tisto, zaradi česar se bo s sinom Izakom, edinim sinom obljube, ki mu bo šele v zadnjem trenutku prihranjeno žrtvovanje, povzpel na goro. S to vero Abraham postane oče dolge vrste otrok.

Mož vere bo Mojzes, ki sprejme Božji glas – čeprav bi ga lahko zavrnil marsikateri dvom – in ostane trden; zaupa v Gospoda in celo brani ljudstvo, ki mu je sicer toliko krat primanjkovalo vere.

Žena vere bo Devica Marija, ki angelovo oznanilo – ki bi ga mnogi zavrnili kot preveč zahtevno in tvegano, odgovori: »»Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Marija se s srcem, polnim vere in zaupanja v Boga, odpravi na pot, za katero ne pozna ne sledi ne nevarnosti.

Vera je krepost, ki naredi kristjana. Biti kristjan ne pomeni predvsem sprejeti neko kulturo z vrednotami, ki ji pripadajo, ampak sprejeti in varovati vez: jaz in Bog, moja oseba in ljubeče Jezusovo obličje. Ta vez iz nas naredi kristjane.

Ko govorimo o veri, nam pride na misel zgodba iz evangelija. Jezusovi učenci prečkajo jezero in preseneti jih nevihta. Mislijo, da jim bo uspelo prečkati z močjo svojih rok, z izkušnjami, toda čoln se začne polniti z vodo in zajame jih panika (prim. Mk 4,35-41). Ne zavedajo se, da imajo rešitev pred očmi: Jezus je z njimi v čolnu, sredi nevihte, in spi. Ko ga končno zbudijo, prestrašeni in celo jezni, ker jih pušča umreti, jih Jezus graja: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« (Mr 4,40).

Tu je torej velik sovražnik vere: ne inteligenca, ne razum, kot žal nekateri še naprej obsedeno ponavljajo, ampak strah. Zato je vera prvi dar, ki ga je treba prejeti v krščanskem življenju: dar, ki ga je treba sprejeti in zanj prositi vsak dan, da bi se lahko v nas obnovil. Na videz je to majhen dar, vendar je bistvenega pomena. Ko so nas prinesli h krstilniku, je duhovnik naše starše, potem ko so povedali ime, ki so ga izbrali za nas, vprašal: »Kaj želite od božje Cerkve?« Odgovorili so: »Vero, krst!«

Za krščanskega starša, ki se zaveda milosti, ki mu je bila podarjena, je to dar, ki ga mora prositi tudi za svojega otroka: vera. Z njo starš ve, da se njegov otrok tudi sredi življenjskih preizkušenj ne bo podlegel strahu. Prav tako ve, da bo, ko ne bo več imel staršev na tej zemlji, še naprej imel Boga Očeta v nebesih, ki ga ne bo nikoli zapustil. Naša ljubezen je tako krhka. Samo Božja ljubezen premaga smrt.

Seveda, kot pravi apostol, vere nimajo vsi (prim. 2 Tes 3,2) in tudi mi, ki smo verniki, se pogosto zavedamo, da je imamo le malo. Jezus nas lahko pogosto graja, tako kot svoje učence, da smo »maloverneži«. Vendar je to najsrečnejši dar, edina krepost, ki jo lahko zavidamo. Kajti kdor ima vero, v njem prebiva moč, ki ni samo človeška; vera namreč v nas »omogoči« milost in odpre um za Božjo skrivnost. Kot je enkrat dejal Jezus: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna« (Lk 17,6). Zato mu tudi mi, tako kot učenci, ponavljamo: »Gospod, pomnôži nam vero!« (Lk 17,5).