Papež kolidžu Merrimack spregovoril o vzgoji mladih za soočanje z izzivi, da bi rastli v solidarnosti
Papež Frančišek
Govor svetega očeta delegaciji kolidža Merrimack
Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli! Pozdravljam predsednika in vse vas. Vesel sem, da vas srečam.
Merrimack College si že skoraj osemdeset let prizadeva za formacijo mladih, pri čemer črpa navdih iz avguštinskega načela »gojiti znanje za dosego modrosti«, kot pravi tudi geslo, ki ste ga izbrali: »per scientiam ad sapientiam« (prim. ST. AVGUSTINE, De Trinitate, 13,19.24). V luči vaše zgodovine bi zato rad skupaj z vami na kratko razmislil o tem poslanstvu, še posebej o dveh povezanih vidikih: o vzgoji mladih za soočanje z izzivi, da bi rastli v solidarnosti.
Prvič: vzgajati za soočanje z izzivi. V zvezi s tem nam bo dobro delo, da se spomnimo okoliščin, v katerih ste začeli svoje vzgojno delo, ki so ga leta 1947 ustanovili očetje avguštinci za dobro vojakov, ki so se vračali iz druge svetovne vojne. Očitno tem mladim, veteranom travmatičnih izkušenj, pričam vojnih grozot, ni bilo dovolj ponuditi akademskih tečajev. Potrebno jim je bilo vrniti smisel, upanje in zaupanje v prihodnost, obogatiti njihov um, ja, ampak tudi oživljanje njihovih src in razsvetljevanje njihovega življenja; torej jim je bilo treba skozi študij in šolsko skupnost ponuditi pot celostnega preporoda. Rad rečem tole: iz razuma v srce in iz srca v roke. To so trije jeziki: jezik uma, jezik srca in jezik roke. Mislim, kar čutim in delam. Naj se čuti to, kar misliš in delaš; delaj, kar čutiš in misliš.
Na to vas spomnim, ker tudi naši mladi danes živijo sredi številnih »kritičnih vprašanj«: na gospodarsko-finančni, zaposlitveni, politični, okoljski in vrednostni, demografski in migracijski ravni. In pomembno je, da se tudi oni tako v sedanjosti kot v preteklosti naučijo skupaj soočati se z izzivi, ne da bi se jim pustili zdrobiti, temveč se odzvati tako, da se vsaka kriza, kljub trpljenju, spremeni v priložnost za rast.
In tu se dotaknemo drugega vidika: rasti v solidarnosti. Papež Benedikt XVI. je zapisal, da »ni znanost tista, ki odreši človeka. Človek je odrešen po ljubezni« (Okrožnica Spe salvi, 26). Gre torej za usposabljanje novih generacij, da doživljajo težave kot priložnosti, ne toliko, da se podajo v prihodnost, polno denarja in uspeha, temveč ljubezni: da skupaj zgradijo humanizem solidarnosti. Gre za to, da jih naučimo prepoznati in s kreativnim načrtovanjem usmeriti razpoložljive vire v modele osebnega in družbenega življenja, zaznamovanega s pravičnostjo in usmiljenjem, ki naredijo »bivanje vsakega in vsakogar sprejemljivo in dostojanstveno«.
Na primer, res je, da sedanja globalizacija prinaša negativne vidike, kot so izolacija, marginalizacija in kultura odpadkov; hkrati pa ima tudi pozitivne vidike, kot je možnost krepitve in povečevanja solidarnosti ter spodbujanja pravičnosti s sredstvi in potencialom, ki jih tisti, ki so bili pred nami, niso poznali, kot smo videli v zadnjem času ob klimatskih katastrofah in vojnah. In pomembno je, da pri pedagoškem delu študente usmerjamo v to zmožnost razločevanja in izbire, idealno in praktično razširimo obseg šolskih učilnic, da dosežemo povsod, kamor »lahko izobraževanje ustvari solidarnost, podelitev, občestvo«.
Dragi prijatelji, to je vaša odgovornost in ta je velika, kot je dragoceno delo, ki ga opravljate. Zato se vam zahvaljujem in vas iz vsega srca blagoslavljam ter vas izročam priprošnji Device Marije in svetega Avguština. In vi prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala!
