Papež na praznik vnebohoda: Ponovno odkrijmo, oznanjamo in gradimo upanje
Vatican News
Med radostnimi pesmimi se je Jezus povzpel v nebesa, kjer sedi na Očetovi desnici. Kot smo pravkar slišali, je pogoltnil smrt, da bi mi postali dediči večnega življenja (prim. 1 Pt 3,22). Gospodov vnebohod torej ni odmik, ločitev, oddaljitev od nas, ampak je izpolnitev njegovega poslanstva: Jezus se je spustil k nam, da bi se mi lahko povzpeli k Očetu; spustil se je v globino, da bi nas popeljal v višavo; spustil se je v globine zemlje, da bi se lahko nad nami odprla nebesa. Uničil je našo smrt, da bi mi lahko prejeli življenje, in to za vedno.
To je temelj našega upanja: Kristus se je povzpel v nebesa in v Božje srce ponesel našo človeškost, polno pričakovanj in vprašanj, »da bi nam dal vedro zaupanje, da bomo tam, kjer je On, Glava in prvorojenec, tudi mi, njegovi udje, združeni v isti slavi« (prim. Vnebohodni hvalospev).
Bratje in sestre, prav to upanje, zakoreninjeno v Kristusu, ki je umrl in vstal, želimo danes obhajati, sprejeti in oznaniti vsemu svetu v prihajajočem jubileju, ki je zdaj tik pred vrati. Ne gre zgolj za optimizem – recimo človeški optimizem – ali minljivo pričakovanje, povezano z neko zemeljsko varnostjo; ne, gre za stvarnost, ki se je že uresničila v Jezusu in ki je vsak dan podarjena tudi nam, dokler ne postanemo eno v objemu njegove ljubezni. »Krščansko upanje,« piše sveti Peter, je dediščina, ki je »neminljiva, neomadeževana in nevenljiva« (prim. 1 Pt 1,4). Krščansko upanje podpira pot našega življenja, tudi kadar je mučna in naporna; odpira pred nami poti v prihodnost, kadar nas sprijaznjenost in pesimizem želita vkleniti; pomaga nam videti dobro, ki je uresničljivo, kadar se zdi, da zlo prevladuje; krščansko upanje nam vliva vedrino, kadar srce bremenita neuspeh in greh; in omogoča nam sanjati o novem človeštvu ter nas opogumlja pri gradnji sveta bratstva in miru, kadar se zdi, da se za to ni vredno truditi. To je upanje; dar, ki nam ga je Gospod podaril s krstom.
Predragi, ko se z letom molitve pripravljamo na jubilej, povzdignimo svoja srca h Kristusu, da bi postali pevci upanja v svetu, ki ga zaznamuje preveč obupa. Z dejanji, besedami, vsakodnevnimi odločitvami, potrpežljivostjo, da bi zasejali kanček lepote in prijaznosti, kjer koli smo, želimo opevati upanje, da bi njegova melodija ubrala strune človeštva ter v srcih prebudila veselje in pogum, da bi sprejeli življenje.
Kajti upanje resnično potrebujemo. Vsi ga potrebujemo. Upanje ne osramoti: ne pozabimo tega. Potrebuje ga družba, v kateri živimo, ki je pogosto potopljena samo v sedanjost in ni sposobna gledati v prihodnost; potrebuje ga naša doba, ki se včasih utrujeno vleče v sivini individualizma in životarjenja; potrebuje ga stvarstvo, ki ga je človeška sebičnost hudo ranila in iznakazila; potrebujejo ga ljudstva in narodi, ki soočajo prihodnost obteženi z nemiri in strahovi, medtem ko se krivice nadaljujejo z aroganco, revni so zavrženi, vojne sejejo smrt, poslednji ostajajo na dnu seznama in se sanje o bratskem svetu utegnejo zdeti kot privid. Potrebujejo ga mladi, ki so pogosto zmedeni, a željni polnega življenja; potrebujejo ga ostareli, ki jih kultura učinkovitosti in odmetavanja ne zna več spoštovati in jim prisluhniti; potrebujejo ga bolniki in vsi, ki so ranjeni na telesu in duhu, ki jim naša bližina in skrb lahko prineseta olajšanje.
In dragi bratje in sestre, upanje potrebuje tudi Cerkev, da tudi takrat, ko doživlja težo napora in krhkosti, ne bi nikoli pozabila, da je Kristusova nevesta, ljubljena z večno in zvesto ljubeznijo; poklicana, da varuje luč evangelija, poslana, da vsem posreduje ogenj, ki ga je Jezus prinesel in prižgal v svetu enkrat za vselej.
Vsak izmed nas potrebuje upanje: naša življenja, ki so včasih utrujena in ranjena, naša srca, žejna resnice, dobrote in lepote, naše sanje, ki jih nobena tema ne more ugasniti. Vse v nas in zunaj nas kliče upanje in išče Božjo bližino, tudi če se tega ne zaveda. Romano Guardini, je dejal, da se nam zdi, da je naš čas čas oddaljenosti od Boga, v katerem se svet polni s stvarmi, Gospodova beseda pa izginja; vendar pa pravi: »Če pa bo prišel čas – in prišel bo, ko bo tema premagana –, ko bo človek vprašal Boga: "Gospod, kje si bil takrat?", bo ponovno slišal odgovor: "Bolj kot kdajkoli prej poleg vas!" Morda je Bog bližje našemu času, ledenemu času kot baroku s sijajem njegovih cerkva, srednjemu veku z obiljem njegovih simbolov, zgodnjemu krščanstvu z njegovim mladostnim pogumom spričo smrti. [...] Vendar pa Gospod čaka [...], da mu ostanemo zvesti. Iz tega lahko nastane vera, ki ni nič manj veljavna, morda celo čistejša, v vsakem primeru pa intenzivnejša, kot je bila kadarkoli v času notranjega bogastva« (R. Guardini, Accettare se stessi, Brescia 1992, 72).
Bratje in sestre, naj nam vstali Gospod, ki je šel v nebesa, podari milost, da ponovno odkrijemo upanje, ga oznanjamo in gradimo.
