Papež Frančišek o vzgoji: Prehod od kulture ”jaz” h kulturi ”mi”

Andreja Červek – Vatikan

V središču je bil in mora ostati Jezus

Papež spomni, da sveti Ignacij in njegovi prvi tovariši na začetku ustanovitve Družbe sicer niso razmišljali o pomembnosti šol. A prav kmalu so spoznali, kako velik je njihov evangelizacijski potencial, zato so ga sprejeli z navdušenjem in predanostjo.

»Nedvomno so jezuitske šole zagotovile, da se je sporočilo evangelija še naprej slišalo med novimi generacijami, spremljala pa ga je akademska in intelektualna strogost, značilna zanje. Toda v središču je bil in mora ostati Jezus. Zato so se jezuiti z učnim načrtom in dejavnostmi v šolah zavzemali za to, da bi mladi prek služenja drugim prišli v stik z evangelijem in tako prispevali k skupnemu dobremu.«

Marijanske kongregacije so lep primer tega, kako je jezuitska vzgoja želela povabiti svoje dijake, da postanejo nosilci sprememb in evangelizacije v svojem okolju. Šlo je za to, da so se že od mladih let učili odkrivati Boga, ki je prisoten v drugih, zlasti v revnih in odrinjenih na rob družbe. »To je prava vzgoja: spremljati mlade, da v služenju drugim in akademski strogosti odkrivajo oblikovanje skupnega dobrega.«

Od kulture ”jaz” h kulturi ”mi”

V nadaljevanju govora je v središču novi globalni vzgojni sporazum, ki je namenjen »obnovitvi vzgojnega prizadevanja, da bi se mladi pripravili in bi začeli spreminjati miselnost vzgoje, ki je usmerjena le v »moj« osebni uspeh, v miselnost vzgoje, ki vodi v odkrivanje resnične polnosti življenja, ko v sodelovanju z drugimi uporabljajo osebne darove in sposobnosti za gradnjo bolj človeške in bratske družbe in sveta«.

»Treba je preiti od kulture ”jaz” h kulturi ”mi”, kjer je kakovostna vzgoja opredeljena kot taka zaradi svojih humanizacijskih rezultatov in ne po svojih ekonomskih rezultatih. To pomeni, da je človek v središču procesa,« poudarja papež in spomni na besede p. Arrupeja, ki je vztrajal, da je treba ljudi vzgajati za druge.

Vzgajati z zgledom kot Jezus, v središče postaviti osebo

Najboljši način vzgoje je zgled, ki v nas oblikuje to, kar želimo pri svojih učencih. »Tako je Jezus vzgajal svoje učence. Tako smo tudi mi poklicani, da vzgajamo v naših šolah. Zato je pomembno vse, kar lahko storite, da bi vzgojitelji v naših šolah eksistencialno razumeli ta klic.  Postaviti osebo v središče pomeni postaviti vzgojitelje v središče formacije, jim ponuditi pripravo in spremstvo, ki jim bosta pomagala odkriti tudi njihov potencial in temeljni klic, da spremljajo druge. Postaviti osebo v središče pomeni, da raz-središčimo sebe in s tem zaznamo druge, zlasti tiste, ki so na obrobju naše družbe in ki ne le potrebujejo našo pomoč, ampak nas lahko tudi veliko naučijo in nam ponudijo. Vsi pridobimo, če med sebe sprejmemo najrevnejše in najbolj nemočne!«

Odnos z Jezusom je nujen

Odnos vzgojiteljev in učiteljev z Gospodom je nujen, sicer nič drugega ne bo mogoče, vztraja papež Frančišek. Tako bodo tudi mladi doživeli Jezusovo »osvobajajočo in odrešujočo skrivnost«. »Toda to jim bo uspelo le, če bodo v svojih vzgojiteljih – vključno z očeti družin, prvimi vzgojitelji v družinah – videli ta odnos z Bogom in globoko spoštovanje do drugih in stvarstva.  Zanje morajo biti naše šole tudi vzgojitelji vzgojiteljev in učitelji učiteljev.«

Vzgoja je dolgotrajna in potrpežljiva naloga

Brez globalnega vzgojnega sporazuma »naš svet, ki že tako trpi zaradi nasilja in polarizacije, ne bo mogel ustvariti prihodnosti, polne upanja, niti premagati resnih izzivov, ki ga pestijo in zaradi katerih se moramo bolj zavedati dejstva, da si delimo skupni dom našega sveta«.

»Vzgoja je delo setve in, kot pravi Sveto pismo, velikokrat “sejemo s solzami in žanjemo z vriskanjem” (prim. Ps 126,5). Vzgoja je dolgotrajna naloga, ki zahteva potrpežljivost, pri kateri so rezultati včasih nejasni. Tudi Jezus z učenci na začetku ni imel dobrih rezultatov, vendar je bil potrpežljiv in je še naprej potrpežljiv z nami, da bi nas naučil, da vzgajati pomeni čakati in vztrajati z ljubeznijo.«