Papež Frančišek o pomenu ponovnega ovrednotenja vloge in prisotnosti družinskega zdravnika
Papež Frančišek
Govor svetega očeta združenju Somos Community Care
Dragi prijatelji, dober dan in dobrodošli! Vesel sem, da se srečam z vami. Pozdravljam doktorja Ramona Tallaja, ustanovitelja SOMOS Community Care, in monsinjorja Vincenza Paglio, predsednika Papeške akademije za življenje. Skupaj ste v zadnjih dneh hoteli razmišljati o pomenu ponovnega ovrednotenja vloge in prisotnosti družinskega zdravnika na zdravstvenem in socialnem področju, in to je zelo lepo, saj gre za osnovno figuro, ki združuje usposobljenost in bližino. Zato bi rad na kratko izpostavil dva vidika tega poslanstva, izhajajoč iz njegove definicije: biti zdravnik in biti »družinski«.
Prvič: zdravnik, torej tisti, ki zdravi. Današnja znanost je močno napredovala. Dostopamo lahko do terapij, ki si jih še pred nekaj desetletji ni bilo mogoče predstavljati. A medicina, tudi tehnološko najnaprednejša, je vedno predvsem človeško srečanje, sestavljeno iz zdravljenja, bližine in poslušanja in to je poslanstvo družinskega zdravnika. Ko smo bolni, pri zdravniku poleg sposobnega strokovnjaka iščemo tudi prijazno prisotnost, na katerega se lahko zanesemo, ki nam daje zaupanje v ozdravitev in v nas. Tudi ko to ni mogoče, nas ne zapusti, vendar nas še naprej gleda v oči in nam pomaga do konca.
Sveti Luka, ki ga sveti Pavel imenuje »dragi zdravnik« (Kol 4,14), vaš kolega! – opisuje Jezusovo ravnanje do bolnikov na sledeči način (glej Lk 5,12-26; 8,40-56). Jezus je pristopil, vstopil v njihove domove, jim govoril, jih poslušal, jih sprejel v njihovem trpljenju in jih ozdravil. Družinski zdravnik je torej takšen, je prisoten, je blizu, sposoben je dati toplino in strokovno pomoč, saj osebno pozna svoje paciente in njihove bližnje ter hodi z njimi dan za dnem, tudi za ceno odrekanj.
Kot otrok se spominjam družinskega zdravnika, ki je prihajal k nam domov in nas zdravil. Spomnim se tudi družinske babice, ker nas je bilo pet, tako da ko je tista ženska prišla s kovčkom, smo vedeli, da prihaja mlajši brat! Takratni družinski zdravnik mi je domač in nanj imam veliko lepih spominov. In to nas pripelje do drugega razloga, zakaj je njegova vloga dragocena: biti »družinska« oseba. Gre za skupnostno razsežnost pomoči, ki zahteva »kontekstualizacijo […] vsakega bolnika v njegovih odnosih« ter v njegovih »čustvenih in socialnih vezeh«. Prisotnost družinskega zdravnika namreč pomaga obdati bolnika z mrežo naklonjenosti, podelitve in solidarnosti, ki presega diagnostično-terapevtsko fazo, krepi medčloveške odnose, trpljenje postane trenutek občestva, ki ga je treba doživeti skupaj, ne samo za dobro bolnika, ampak za dobro vseh: tistih, ki zdravijo, družinskih članov, širše skupnosti. S tem se izognemo tveganju, da tistega, ki trpi in tiste, ki so mu blizu ne bi posrkal stroj birokracije in informatizacije; ali še huje, da ne bi postali žrtve tržne logike, ki nima veliko skupnega z zdravjem, zlasti ko gre za starejše in slabotne ljudi.
Skrb in domačnost sta darili velike vrednosti za tiste, ki trpijo! Kot sem rekel, imam na družinskega zdravnika veliko lepih spominov. Spomnim se – rodil sem se leta '36 – 15. julija 1942, ko je mama je pričakovala četrtega, skupaj z nami bratci, je en brat imel gripo. Prišel je zdravnik in rekel: »Vidim ...« Imam zelo lep spomin na to! In nam je dal zdravilo, bil je prehlad, gripa. In potem je pristopil k mami, tam je bila mama z očetom in se je dotaknil njenega trebuha rekoč: »Da, čas je že! Upajmo ...«. In še isti večer se je rodil četrti. Ti spomini na nežnost, na poznanstvo z družinskim zdravnikom so stvari, ki jih nosim s seboj, ker je bilo takrat tako, tako lepo!
Zato je, dragi prijatelji, pomembno, kar počnete. Obnavljam svoj blagoslov za vaš projekt in molim za vas. In prosim vas, prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala vam!
