Papež posvečenim v Veroni o sprejetem klicu in poslanstvu, ki ga je potrebno pogumno nadaljevati

Papež Frančišek

Govor papeža Frančiška

Dober dan vsem!
Želel sem začeti s pozdravom tem ženam, ki so klavzurne sestre. Ste videli, kako so bile vse [naredi kretnjo, ki izraža veselje] takole? Kajti veselje se ne izgubi v samoti: tam je. In dobre so, kajne? Nikoli ne klepetajo, nikoli, nikoli, nikoli [smeh], dobre so! Hvala, sestre!
---
Ali imate potrpljenje? … Osem strani … [smeh, smeh]
---
Dragi duhovniki, dragi redovniki in redovnice, dober dan!
Zahvaljujem se vam, da ste tukaj. Škofu se zahvaljujem za sprejem in za vse delo, ki ga opravlja skupaj z vami. Lepo se je srečati v tej romanski baziliki, eni najlepših v Italiji, ki je navdihovala tudi pesnike, kot sta Dante in Carducci. In ko smo tukaj skupaj, škof, duhovniki, redovniki in redovnice, ob pogledu na ta čudoviti ladijski strop se počutimo, kot da smo v velikem čolnu, in ob tem pomislimo na skrivnost Cerkve, Gospodovega čolna, ki pluje v morju zgodovine, da vsem prinese veselje evangelija.

Ta evangeljska podoba nas spominja na vsaj dve stvari, na kateri bi se rad z vami osredotočil: prva je klic, prejet klic, ki ga je potrebno sprejeti; in drugo je poslanstvo, ki ga je treba z izvirnostjo izvesti. Prejeti klic, ki ga je treba vedno sprejeti, in poslanstvo, ki ga moramo nadaljevati z izvirnostjo in pogumno.

Najprej sprejem prejetega klica. To je prva točka našega razmišljanja. Na začetku svojega delovanja v Galileji gre Jezus ob obali jezera in se zazre na čoln in na dva para bratov ribičev, od katerih prvi meče mreže, drugi pa jih popravlja. Pristopi in jih pokliče, naj mu sledijo (glej Mt 4,18-22; Mr 1,16-20). Ne pozabimo, da je na začetku krščanskega življenja izkušnja srečanja z Gospodom, ki ni odvisna od naših zaslug ali zavzetosti, temveč od ljubezni, s katero nas prihaja iskat in trka na vrata našega srca in nas vabi k odnosu z Njim. Sprašujem se in sprašujem vas: ali sem srečal Gospoda? Ali pustim, da me sreča Gospod? Še več, v začetku posvečenega življenja in duhovniškega življenja nismo mi, naši darovi ali kakšne posebne zasluge, ampak je presenetljiv Gospodov klic, njegov usmiljeni pogled, ki se je upognil nad nas in nas je izbral za to službo, čeprav nismo nič boljši od drugih. Grešniki smo kot drugi. In to, sestre in bratje, je čista milost: čista milost. Všeč mi je, kar je rekel sveti Avguštin: glej sem in tja, išči zasluge in ne boš našel ničesar, samo milost. To je čista milost, čista zastonjskost, nepričakovan dar, ki odpre pred Božjo ustrežljivostjo naša srca čudenju. Milost povzroči čudenje. Nikoli pa si nisem predstavljal česa takega: torej čudenje, ko smo odprti milosti in pustimo, da Gospod deluje v nas.

Dragi bratje duhovniki, drage redovnice in redovni bratje, nikoli ne izgubimo čudenja poklicanosti! Spomni se dneva, ko te je Gospod poklical. Morda se vsak izmed nas dobro spomni, kakšen je bil klic ali vsaj čas klica. Ko se ga spominjamo, nas to veseli; lahko pride celo jok od veselja, ko se spomnim trenutka klica. »Ti, pridi!« – »Kdo, tisti drugi?« – »Ne, ti!« – »Ja, ne ... tisti drugi ...?« – »Ne, ti, ti!« – »Ampak, Gospod, tisti drugi je boljši od mene …« – »Ti!«. Bednik, grešnik, kakršen si: ampak ti! Ne pozabimo na čas klica. To čudenje, kako lepa stvar! In to se hrani s spominom na dar, prejet po milosti. Spomin moramo imeti vedno s seboj.

To je prvi temelj našega posvečenja in prvi temelj našega služenja: sprejeti klic, sprejeti dar, s katerim nas je Bog presenetil. Če izgubimo to zavest in ta spomin, tvegamo, da bomo sebe postavili v središče namesto Gospoda. Brez tega spomina tvegamo, da se vznemirjamo okoli projektov in dejavnosti, ki bolj služijo našim ciljem kot pa Kraljestvu; tvegamo tudi, da apostolat živimo v logiki samopromocije in iskanja konsenza ali pa celo poskušanja ustvarjanja kariere. In to je zelo slabo, kajne? Namesto da bi svoja življenja porabili za evangelij in za zastonjsko služenje Cerkvi. On je tisti, ki nas je izbral (prim. Janez 15,16), On je, On je v središču. Če se bomo spominjali, da je On izbral mene, tudi ko čutimo težo utrujenosti in kakšno razočaranje, ostanemo vedri in polni zaupanja, prepričani, da nas ne bo pustil praznih rok. Nikoli. Pustil nas bo čakati: to je res. Vendar nas ne bo pustil praznih rok. Tako kot ribiči, izurjeni v potrpežljivosti, smo tudi mi sredi zapletenih izzivov našega časa poklicani gojiti notranjo držo čakanja. Potrpežljivost: čakanje in potrpežljivost, pa tudi sposobnost soočiti se z nepričakovanim, soočiti se s spremembami, soočiti se s tveganji, povezanimi z našim poslanstvom, s to odprtostjo, a z okretnim srcem in prositi Svetega Duha za to sposobnost razločevanja znamenj časa: ne, to ja, to ne gre. Vse to pa zmoremo, ker je v začetku naše službe Gospodov klic in On nas ne bo pustil samih. Lahko vržemo mrežo in z zaupanjem čakamo. To nas rešuje tudi v najtežjih trenutkih; zato se spomnimo klica, vsak dan ga sprejmimo in ostanimo z Gospodom. Vsi vemo, da so težki trenutki: so. Trenutki teme, trenutki potrtosti ... v teh temnih trenutkih se spomnite klica, prvega klica in od tam naberite moči.

Ko je ta izkušnja spominjanja na prvi klic dobro zakoreninjena v nas, tedaj smo lahko drzni v poslanstvu, ki ga moramo izvršiti. Še vedno razmišljam o Galilejskem morju, tokrat po Jezusovem vstajenju. Na obali tega jezera spet sreča učence, ki so razočarani, zagrenjeni zaradi občutka poraza, ker so šli lovit ribe, »vendar to noč niso nič ujeli« (prim. Jn 21,3) – in kolikokrat se to zgodi nam, v redovnem življenju, v apostolskem življenju – tedaj jih Gospod otrese te vdanosti v usodo, jih spodbudi, naj poskusijo znova, naj znova vržejo mrežo; in oni so jo »vrgli, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči« (v. 6). V trenutkih razočaranja se ne ustaviti, vzdržite. Vzdržite. Velikokrat na to pozabimo: nikomur izmed nas, ko smo se podali na to pot, Gospod ni rekel, da bo vse lepo, tolažilno. Ne. Življenje so trenutki veselja, pa tudi temni trenutki. Vzdržati. Sposobnost, pogum za nadaljevanje in pogum za vztrajanje.

Drznost – apostolska drznost – to je dar, ki ga ta Cerkev dobro pozna. Če namreč obstaja značilnost veronskih duhovnikov in redovnikov, je ravno v tem, da so podjetni, ustvarjalni, sposobni utelešati evangeljsko prerokbo. Hvala, hvala vam za to. In ta evangeljska podjetnost, gre za pečat – povejmo to tako – ki je zaznamoval vašo zgodovino. Pomislite samo na sled, ki so jo pustili številni duhovniki, redovniki in laiki v devetnajstem stoletju, ki jih danes lahko častimo kot svetnike in blažene. Priče vere, ki so znali združiti oznanilo Besede z velikodušnim in sočutnim služenjem potrebnim, z »družbeno ustvarjalnostjo«, ki je pripeljala do nastanka šol za izobraževanje, bolnišnic, skrbstvenih ustanov, materinskih domov, krajev za duhovnost. Gre za drznost biti ustvarjalni za Božje ljudstvo.

Številnim od teh svetnikov in svetnic devetnajstega stoletja, ki so bili med seboj sodobniki, potopljeni v burno zgodovino svojega časa, je s domišljijo ljubezni, ki jo je poživljal Sveti Duh, uspelo ustvariti nekakšno »sveto bratovščino«, ki je bila sposobna iti naproti potrebam najbolj odrinjenih in najbolj ubogih ter poskrbeti za njihove rane. Ne pozabite na to: rane Cerkve, rane ubogih. Ne pozabite na usmiljenega Samarijana, ki se ustavi in gre zdravit rane. Vera, ki je postala drznost poslanstva. To potrebujemo tudi danes: drznost pričevanja in oznanila, veselje vere, ki deluje v ljubezni, podjetnost Cerkve, ki zna doumeti znamenja našega časa in odgovoriti na potrebe tistega, ki se bolj trudi. Drznost, pogum, sposobnost začeti, sposobnost tvegati. Vsem, ponavljam, vsem moramo prinašati ljubkovanje Božjega usmiljenja.

In pri tem, dragi bratje duhovniki, se bom zadržal pri neki stvari – obračam se na duhovnike, ki so služabniki zakramenta sprave. Prosim vas, odpuščajte vse, odpuščajte vse. In ko se ljudje pridejo spovedat, ne pojdite tja, da bi preiskovali »ampak, kako? …«, nič. In če vi v tistem trenutku niste sposobni razumeti, pojdite naprej, Gospod je razumel. Ampak, prosim vas, ne mučite spovedancev. Veliki kardinal, ki je bil penitenciar, bil je precej konservativen, v zvezi s spovedjo pa sem ga slišal reči: »Ko nek človek pride k meni in čutim, da ima težave povedati stvari, mu rečem: 'Razumel sem, pojdi naprej.' Jaz nisem razumel, ampak Bog je razumel.« To, v zakramentu sprave. Prosim vas, naj ne bo mučenja. Prosim vas, odpuščajte vse. Vse. In odpuščajte, ne da bi povzročali trpljenje, odpuščajte tako, da boste srce odpirali upanju. To prosim vas, duhovnike. Cerkev potrebuje odpuščanje in vi ste orodja odpuščanja. Vsem. Vsem moramo prinašati nežnost Božjega usmiljenja, zlasti tistim, ki so žejni upanja, tistim, ki so prisiljeni živeti na obrobjih, ranjeni od življenja ali od kake storjene napake, ali od krivic družbe, ki gredo vedno na škodo najbolj krhkih. Ste razumeli? Odpustiti vsem.

Drznost vere, ki deluje v ljubezni, ste podedovali od svoje zgodovine. In zatorej vam želim reči s sv. Pavlom: »Vi, bratje, pa se ne naveličajte delati dobro« (2 Tes 3,13). Ne vdajajte se malodušju: bodite drzni v poslanstvu, tudi danes bodite Cerkev, ki postaja bližnja, ki se približa križiščem poti, ki zdravi rane, ki pričuje za Božje usmiljenje. Na ta način lahko Gospodov čoln sredi viharjev sveta vodi na varno mnoge, ki bi jim sicer grozil brodolom. Kot vemo, v naših dneh ne manjka viharjev, veliko jih je, ne manjka jih. Mnogi izmed njih imajo svoje korenine v pohlepu, v lakomnosti, v nebrzdanem iskanju zadovoljitve lastnega jaza, in se redijo v individualistični, brezbrižni in nasilni kulturi. Viharji večinoma izhajajo od tukaj.

In v tem smislu so zelo aktualne besede sv. Zenona, ki pravi: »Ne gre za osamljeno krivdo – dragi bratje – da se pustimo ujeti v klade lakomnosti. […] Toda ker je ves svet požgal požar te neugasljive kuge, je pohlep, kot se verjame, prenehal biti krivda, ker ni nikomur dovolil, da bi ga pograjal. Vsi se na glavo mečejo v sramotne dobičke in nihče se ni našel, ki bi mu vsilil ugriz pravice. […] Zato se dogaja, da vsi narodi trenutek za trenutkom padajo zaradi medsebojnih ran« (Govor 5[I,9], O skoposti). Tudi za nas je nevarnost, da zlo postane »normalno« - »To je normalno, to je normalno …« Ne. To je nevarnost. Zlo ni normalno, ne sme biti normalno. V peklu da, tukaj pa ne. Zlo ne more biti normalno. In se navadimo na slabe stvari: »Vsi tako delajo, zato tudi jaz.« Tako postanemo sokrivci! Ko pa sv. Zenon govori Verončanom, jim pravi: »Vaše hiše so odprte vsem popotnikom, pod vami nihče ne živ ne mrtev ni bil gol. Naši reveži sedaj ne vedo več, kaj pomeni beračiti za hrano« (Govor 14 [I,10], O skoposti). Naj bodo te besede resnične tudi za vas, danes!

Bratje in sestre, hvala! Hvala, da ste Gospodu podarili svoje življenje in za vaše prizadevanje v apostolatu. Pred nekaj dnevi smo se zbrali z duhovniki, ki so že »upokojeni«, od štirideset let duhovništva navzgor; videl sem tiste duhovnike, ki so dali življenje za Gospoda in imajo modrost srca, in sem jim povedal iste stvari: hvala za vaše prizadevanje v apostolatu. Pogumno nadaljujte. Še bolje, vsi pojdimo pogumno naprej! Imamo milost in veselje, da smo skupaj v ladji Cerkve, med čudovitimi obzorji in razburljivimi viharji, toda brez strahu, ker je Gospod vedno z nami, On je tisti, ki ima krmilo, ki nas vodi, ki nas podpira. In tega ne pravim samo duhovnikom, ampak tudi vam, redovniki in redovnice. Naprej, pogum! Mi imamo nalogo, da sprejmemo klic in da smo drzni v poslanstvu. Kakor je dejal vaš veliki svetnik Daniele Comboni: »Sveti in sposobni. […] Eden brez drugega malo velja za tistega, ki si prizadeva za apostolsko kariero. Misijonar in misijonarka ne moreta iti sama v nebesa. Sama bosta šla v pekel. Misijonar in misijonarka morata iti v nebesa v spremstvu rešenih duš. Torej, najprej: sveti […], vendar ni dovolj: potrebujemo »ljubezen« (Spisi, 665), oboje.

To želim vam in vašim skupnostim: »sposobno svetost«, živo vero, ki z ljubeznijo drzno seje semena Božjega Kraljestva v vseh okoliščinah vsakdanjega življenja. In če se je Shakespearov genij dal navdihniti lepoti tega kraja, da nam je pripovedoval o mučnih dogodkih njune ljubezni, ki ju je oviralo sovraštvo njunih družin, se mi, kristjani, navdihnjeni po evangeliju, prizadevajmo, da bomo povsod sejali ljubezen: kjer je sovraštvo, naj dajem ljubezen, kjer je sovraštvo, naj bom sposoben sejati ljubezen. Ljubezen, močnejšo od sovraštva – danes je v svetu toliko sovraštva – sejati ljubezen, močnejšo od sovraštva in močnejšo od smrti. Sanjajte o njej, o Veroni, kot o mestu ljubezni, ne samo v literaturi, ampak v življenju. In naj vas Božja ljubezen spremlja in vas blagoslavlja. In prosim vas, da molite zame. Toda molite za, ne proti! Hvala!