Papež: Potrebujemo pastoralo športa in vzgojo za pristne vrednote

Vatican News

Duhovno življenje kot športna dejavnost

Na začetku sporočila papež Frančišek spomni na apostola Pavla, ki je v svojih pismih duhovno življenje večkrat primerjal s športno dejavnostjo, zlasti s tekom (prim. 1 Kor 9,24; 2 Tim 4,7-8), katere nagrada je sam Kristus. »Disciplina in zmernost športnikov, pa tudi zdrava tekmovalnost, so pogosto veljale kot metafore za krepostno krščansko življenje.« Po besedah svetega očeta je tudi danes »ta prispodoba lahko učinkovita za vse tiste, ki želijo in si prizadevajo ugajati Bogu in biti njegovi prijatelji«.
»Šport ima v družbi vedno pomembnejšo vlogo, saj oblikuje vsakdanje življenje mnogih ljudi. Je način preživljanja prostega časa, ki vzbuja interese in priložnosti za srečanja, združuje, ustvarja skupnost, na urejen način razgiba življenje in spodbuja sanje, zlasti pri mlajših generacijah.«

Pristne vrednote tekmovalnosti

Papež poudari, da je zato »potrebna pastorala športa in vzgoja za pristne vrednote tekmovalnosti, očiščene sebičnosti in izključno materialnih interesov. Iz istega razloga je pomembno, da Cerkev razmišlja o športni izkušnji in jo ustrezno ovrednoti v svojem evangelizacijskem delovanju. Tisti, ki so vključeni v to službo, so poklicani pri svojem delu Jezusa predlagati kot "pravega Božjega športnika" (Janez Pavel II., Homilija ob jubileju športnikov, 29. oktober 2000). Nekatere besede papežev v zadnjem obdobju so obogatile razmislek Cerkve o športu, saj so ga umestile v človeško obzorje, opozorile na nevarnost razčlovečenja in korupcije ter ga spodbujale kot privilegiran prostor srečanja med ljudmi in bratstva med narodi«.

Naj se v športu ne izgubi »amaterski« duh

Ob koncu sporočila sveti oče spomni, da je namen simpozija o športu in duhovnosti »premišljevati o "športu onkraj športa"«, saj »z večplastno vizijo namerava poglobiti njegove etične, družbene, kulturne, politične in duhovne vrednote«. Papež svoje razmišljanje sklene z naslednjim priporočilom, ki mu je zelo pri srcu: »V športu, na vseh ravneh, se nikoli ne sme izgubiti "amaterski" duh, ki ohranja njegovo pristnost. Ta slog pa je tesno povezan s kakovostjo duhovnega življenja tistih, ki sestavljajo športno okolje: vodje, trenerji, tehniki in športniki. V zvezi s tem poudarjam veliko vzgojno odgovornost odraslih: njihova vest, oblikovana v skladu s človeškimi vrednotami, je odločilna za nastanek zdravih in vzgojnih športnih okolij ter za preprečevanje vseh nevzgojnih drž in vseh oblik zlorab, zlasti v škodo mladoletnih in najranljivejših.«