Sveti oče Papeškim misijonskim družbam: Bodite ustvarjalni in neomajni
Vatican News
Sveti oče je na začetku nagovora spomnil na slovesni praznik Svete Trojice, ki ga obhajamo to nedeljo. Ta nam po papeževih besedah pomaga vstopati v zrenje Božje skrivnosti: to je skrivnosti ljubezni, ki se daruje, se podarja in se popolnoma použije za zveličanje človeštva. »Prav ob zrenju tega zveličavnega delovanja odkrijemo tri temeljne značilnosti božjega poslanstva od samega začetka: občestvo, ustvarjalnost in neomajnost. Razmislimo o teh ključnih besedah, ki so aktualne za Cerkev pri njenem poslanstvu in še bolj za naše Misijonske družbe, ki so zdaj poklicane k prenovi za še bolj odločno in učinkovito služenje.
Najprej občestvo. Ko zremo Trojico, vidimo, da je Bog občestvo oseb, je skrivnost ljubezni. In ljubezen, s katero nas Bog prihaja iskat in rešit, ki je ukoreninjena v njegovi enosti in troedinosti, je tudi temelj misijonarske narave romarske Cerkve na zemlji (prim. Redemptoris missio, 1; Ad gentes, 2). V tej perspektivi smo poklicani živeti duhovnost občestva z Bogom in z brati. Krščansko poslanstvo ni posredovanje neke abstraktne resnice ali verskega prepričanja – in še manj prozelitizem –, ampak je predvsem omogočiti tistim, ki jih srečujemo, temeljno izkušnjo Božje ljubezni; lahko jo bodo našli v našem življenju in v življenju Cerkve, če bomo njene svetle priče, ki odražajo žarek trinitarične skrivnosti.« V zvezi s prozelitizmom je sveti oče povedal osebno izkušnjo na enem izmed Svetovnih dnevov mladih. K papežu je pristopila gospa, ki je po njegovih besedah pripadala »preveč« oz. ultra katoliški skupini, in mu rekla, da je ona spreobrnila fanta in dekle, ki sta bila poleg nje. Sveti oče je dejal, da je ob tem začutil gnus ter gospo vprašal: »In kdo bo spreobrnil tebe?« Dodal je, da obstajajo določene skupine, ki imajo »katalog spreobrnjenj«, kar je zelo grdo.
»Zato vse spodbujam k napredovanju v duhovnosti misijonarskega občestva, ki je temelj sinodalne poti današnje Cerkve. To sem poudaril v konstituciji Praedicate Evangelium in sedaj ponavljam tudi vam, zlasti v zvezi z vašim procesom prenove statuta. Pomembno je, da je statut posodobljen. Pot misijonarskega spreobrnjenja je torej potrebna za vse, zato je pomembno, da obstajajo možnosti osebne in skupnostne formacije, za rast v razsežnosti "občestvene" misijonarske duhovnosti. Namen poslanstva Cerkve je namreč ta, da bi "vsi spoznali in izkusili 'novo' občestvo, ki je v Božjem Sinu, ki je postal človek, vstopilo v zgodovino sveta" (apostolska konstitucija Praedicate Evangelium, I, 4) . In ne pozabimo, da klic k občestvu pomeni sinodalni slog: to pomeni hoditi skupaj, se medsebojno poslušati, se pogovarjati, prepirati skupaj, vendar pa vedno v skupnosti. To širi naše srce in v nas ustvarja vedno bolj univerzalen pogled, kakor je bilo poudarjeno ob ustanovitvi Družbe za širjenje vere: "Ne smemo podpirati posebej tega ali onega misijona, ampak vse misijone po svetu" (prim. Msgr. Christiani in J. Servel, Marie-Pauline Jaricot, 39).«
Druga ključna beseda, o kateri je spregovoril papež Frančišek, je bila ustvarjalnost. »Ukoreninjeni v trinitaričnem občestvu smo vključeni v ustvarjalno delo Boga, ki vse dela novo (prim. Raz 21,5). Tudi mi smo soudeleženi pri tej ustvarjalnosti in o njej bi rad povedal dve stvari. Prva je, da je ustvarjalnost povezana s svobodo, ki jo ima Bog in nam jo daje v Kristusu in Duhu. Resnično, "kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda" (2 Kor 3,17). Zato, prosim, ne dopustimo, da nam ukradejo misijonarsko ustvarjalno svobodo! Drugič, kot je dejal sveti Maksimilijan Marija Kolbe, frančiškanski misijonar na Japonskem in mučenec krščanske ljubezni, "samo ljubezen ustvarja". Ne pozabimo torej, da evangeljska ustvarjalnost izvira iz ljubezni, iz božje ljubezni; in da je vsa misijonska dejavnost ustvarjalna toliko, kolikor je Kristusova ljubezen njen izvor, oblika in cilj. Tako z neizčrpno domišljijo ustvarja vedno nove načine evangelizacije in služenja bratom, zlasti najrevnejšim. Izraz te ljubezni so tudi tradicionalne nabirke, namenjene univerzalnim solidarnostnim skladom za misijone. In zato jih moramo spodbujati in poskrbeti, da bodo ljudje razumeli, da ta pomoč, ki jo daje vsak kristjan, prispeva k rasti Cerkve in reševanju ljudi.«
»Tretja in zadnja beseda je neomajnost, to je odločnost in vztrajnost glede namere in delovanja. Tudi o tej lastnosti lahko razmišljamo v Ljubezni troedinega Boga, ki je zato, da bi uresničil načrt zveličanja, s stalno zvestobo pošiljal svoje služabnike skozi zgodovino in je v polnosti časa podaril samega sebe v Jezusu. Tako je božje poslanstvo "neutrudna hoja proti vsemu človeštvu, da bi ga povabilo k srečanju in občestvu z Bogom. Neutrudno! [...] Zato bo Cerkev še naprej presegala vse meje, se vedno znova podajala na pot, ne da bi se naveličala ali izgubila pogum spričo težav in ovir, da bi zvesto izpolnila poslanstvo, ki ga je prejela od Gospoda" (Poslanica za svetovni misijonski dan 2024). In to tudi do mučeništva.« Papež se je ob tem Bogu želel zahvaliti za mučeniško pričevanje, ki ga je v zadnjih dneh dala skupina katoličanov iz Konga, iz Severnega Kivuja: obglavili so jih samo zato, ker so bili kristjani in niso hoteli postati muslimani. Hkrati pa je spomnil tudi na koptske kristjane, ki so pred petimi leti na plaži v Libiji, medtem ko so jih obglavljali, na kolenih ponavljali Jezusovo ime. Mučeniška Cerkev je po papeževih besedah Cerkev Gospodove neomajnosti, ki vodi naprej.
»Zato smo tudi mi poklicani biti vztrajni in neomajni v svojih namerah in delovanju ter živeti tudi to mučeniško razsežnost s svojim zgledom. Srečujete se z veliko različnimi stvarnostmi, situacijami in dogodki, ki so del velikega življenja Cerkve na vseh celinah. Morda se srečujete s številnimi izzivi, zapletenimi situacijami, bremeni in utrujenostjo, ki spremljajo življenje Cerkve. Ne obupajte! … Glejmo bolj pozitivne vidike in v tem veselju, ki ga prinaša zrenje Božjega dela, se bomo znali potrpežljivo soočati tudi s težavnimi situacijami, da ne bi ostali ujetniki nedejavnosti in duha odrekanja. Bodite neomajni in vztrajni, pojdite naprej v Gospodu!«
