Papež Frančišek zapornikom: Življenje je vredno živeti, vedno ostaja upanje

Andreja Červek – Vatikan

Srečanja se je udeležilo približno petsto zapornic in zapornikov in eden od njih je svetega očeta v imenu vseh tudi pozdravil. Nagovorila pa ga je prav tako direktorica zapora Francesca Gioieni.

 Sveti oče je dejal, da je vstopiti v zapor zanj »vedno pomemben trenutek, saj je zapor kraj velike človečnosti«: »Preizkušene človečnosti, ki je včasih utrujena od težav, krivde, sodb, nerazumevanja in trpljenja, a hkrati polna moči, želje po odpuščanju, želje po odkupitvi.« »In v tej človečnosti, tukaj, v vseh vas in vseh nas, je danes navzoče Kristusovo obličje, obličje Boga usmiljenja in odpuščanja. Tega ne pozabite: Bog vse odpušča in odpušča vedno.«

»Poznamo razmere v zaporih, ki so pogosto prezasedeni, kar povzroča napetosti in težave. Zato vam želim povedati, da sem vam blizu,« je zatrdil ter pozval, zlasti osebe, ki imajo pooblastila na tem področju, »naj si še naprej prizadevajo za izboljšanje življenja v zaporih«. Papež je spodbudil, naj vsi zrejo v »vrata upanja«: »Človeškega življenja ni brez obzorij. Prosim vas, ne izgubite obzorij, ki jih boste videli skozi ta vrata upanja.«

Spomnil je, da si je tudi v veronskem zaporu Montorio v zadnjem času nekaj oseb vzelo življenje. »To je žalostno dejanje, do katerega lahko pripeljeta le neznosen obup in bolečina,« je dejal. »Ko se družinam in vsem vam pridružujem v molitvi, vas želim povabiti, da se ne prepustite obupu, v vrata glejte kot v vrata upanja. Življenje je vedno vredno živeti in vedno obstaja upanje na prihodnost, tudi ko se zdi, da vse ugaša. Naš obstoj, življenje vsakega izmed nas, je pomembno – mi nismo odpadni material. Življenje je pomembno in je edinstven dar za nas in druge, za vse, še posebej pa za Boga, ki nas nikoli ne zapusti in nas zna poslušati, se veseliti in jokati z nami, zna vedno odpuščati. Z Njim ob strani lahko premagamo obup in živimo vsak trenutek kot primeren čas za nov začetek.«

Pripomnil je, da je Bog vedno eden in nas nikoli ne zapusti, ne glede na različne vere in kulture, ki imajo nanj različen pogled. Pomembno je vedno ponovno začeti, torej po vsakem padcu ponovno vstati in ne ostati na tleh. Drugega pa gledati od zgoraj navzdol samo takrat, ko mu pomagamo vstati.

»Zato se v najhujših trenutkih ne zapirajmo vase: pogovarjajmo se z Bogom o svoji bolečini in si jo pomagajmo medsebojno nositi, kot tovariši na poti in z dobrimi ljudmi, ki so nam ob strani. Prositi za pomoč ni slabost: storimo to s ponižnostjo, zaupanjem in človečnostjo. Vsi potrebujemo drug drugega in vsi imamo pravico do upanja, ki presega vsako zgodbo in vsako napako ali neuspeh. Upanje je pravica, ki nikoli ne razočara. «

Papež je spomnil, da se bo čez nekaj mesecev začelo sveto leto: »leto spreobrnjenja, prenove in osvoboditve za vso Cerkev«; »leto usmiljenja, v katerem je treba odložiti balast preteklosti in obnoviti zagon za prihodnost«; v katerem je treba »praznovati možnost spremembe, biti in se po potrebi vrniti k temu, da bomo zares mi sami in da bomo od sebe dali najboljše«. »Naj bo to tudi znamenje, ki nam bo pomagalo vstati in vsak dan z zaupanjem vzeti v roke svoje življenje,« je dejal in spodbudil: »Še naprej hodimo skupaj, saj nas ljubezen združuje preko vseh razdalj.«