Verona. Papež: Prihodnost človeštva je v rokah ljudi. Bodimo sejalci miru.
Andreja Červek – Vatikan
V ospredju so bila pomembna vprašanja današnjega časa: od konkretnega prizadevanja za mirno in pravično družbo do skrbi za skupni dom in univerzalnih dobrin, ki jih je treba varovati na osebni, skupnostni in institucionalni ravni. Papež je – v odgovorih na vprašanja – dejal, da prihodnost človeštva ni samo v rokah glavnih voditeljev, velikih sil in elit, ampak je zlasti v rokah ljudstev. Mir ne bo nikoli rezultat nezaupanja, zidov in orožja, usmerjenega v druge, je poudaril in pozval, naj smo »sejalci miru«.
Oblast je po svojem bistvu kolaborativna
»Kultura, ki jo močno zaznamuje individualizem, je vedno v nevarnosti, da bo izgubila razsežnost skupnosti. Kjer je močan individualizem, skupnost izgine. Izgine razsežnost vitalnih vezi, ki nas podpirajo in nam pomagajo napredovati. To ima neizogibno posledice tudi za razumevanje oblasti. Tisti, ki imajo odgovorno vlogo v politični instituciji, v podjetju ali v družbeno angažirani stvarnosti, tvegajo, da se bodo počutili zadolženi, da rešujejo druge, kot da bi bili heroji,« je zatrdil papež. Zatorej potrebujemo oblast, ki je najprej sposobna prepoznati lastne prednosti in omejitve, nato pa razumeti, kam se lahko obrne po pomoč in sodelovanje. Oblast je po svojem bistvu kolaborativna, brez tega postane avtoritarizem in razvijejo se mnoge bolezni. »Za vzpostavitev trdnih mirovnih procesov zna oblast kar najbolje izkoristiti tisto, kar je dobrega v vsakem posamezniku, zna zaupati in tako ljudem omogoči, da se počutijo sposobni dati svoj pomemben prispevek,« je dejal in izpostavil pomembno vlogo soudeležbe, zlasti mladih, v katere je treba vlagati in jim posredovati sporočilo, da pot v prihodnost ne gre le prek individualnega prizadevanja, ampak prek delovanja ljudstva.
Za mir je treba skrbeti
Papež je izpostavil, da je za mir treba skrbeti: »Miru ni mogoče izumiti čez noč. Mir je treba negovati. Če ne bomo skrbeli za mir, bo prišlo do vojne, do majhnih in velikih vojn.« Do vojn pogosto pride zaradi nepotrpežljivosti in težnje, da bi vse naredili hitro, brez potrpežljivosti, ki je potrebna za počasno izgradnjo miru. »Potrpežljivost je beseda, ki jo moramo nenehno ponavljati, potrpežljivost za vzpostavljanje miru. Če nas kdo užali, bi mu takoj povrnili dvojno in četverno in tako se agresivnost pomnoži. Agresijo moramo ustaviti.«
Izziv reševanja konfliktov in nesporazumov
V ospredje je prišlo vprašanje, kako reševati konflikte in nesporazume. Sveti oče je zatrdil, da »če obstaja življenje, če obstaja aktivna skupnost, če je v družbi pozitivna dinamika, potem obstajajo tudi konflikti in napetosti«. Odsotnost konfliktov ne pomeni, da obstaja mir, ampak da je človek prenehal živeti, razmišljati, se posvečati tistemu, v kar verjame. V življenju smo vedno poklicani, da se soočimo z napetostmi in konflikti. Pred njimi ne moremo stati na mestu, ampak se je treba odločiti in biti ustvarjalni. »Konflikt je v resnici izziv za ustvarjalnost.« Po papeževih besedah se iz konflikta nikoli ne moreš rešiti sam, potrebna je skupnost, pomoč družine in prijateljev. Iz konflikta lahko pridemo samo tako, da gremo navzgor, torej kot boljši, sicer bomo šli le navzdol, pri čemer je vedno pomemben dialog.
Pogosto smo v skušnjavi, da bi mislili, da je izhod iz konfliktov in napetosti v tem, da jih odstranimo, da jih ignoriramo, skrivamo in potiskamo na rob. S tem pa amputiramo realnost in odstranimo neprijeten, a tudi pomemben del. Končni rezultat takšnega načina pristopanja h konfliktom pa povečuje nepravičnosti in ustvarja nelagodje in frustracije, ki se lahko spremenijo v nasilna dejanja. Napačen način reševanja konfliktov je tudi zmanjševanje pluralnosti stališč in vzpostavljanje samo enega pogleda. Uniformnost namreč ničemur ne služi, ampak vodi v samouničenje, potrebna je enotnost.
Prvi korak, ki ga je treba storiti, da bi napetosti in konflikte živeli na zdrav način, je sprejeti, da so del našega življenja, so nekaj fiziološkega, dokler ne prestopijo prag nasilja. Ne se jih torej bati, je izpostavil sveti oče. Ne se bati soočanja različnih idej, ki so si morda v nasprotju. V teh situacijah smo poklicani k drugačnem pristopu, in sicer da se konfliktu pustimo izzvati in iščemo načine, kako bi ga rešili in še naprej iskali harmonijo. To je delo, ki ga nismo navajeni opravljati, a po papeževih besedah je ravno v tem bogastvo.
Zgodbe, ob katerih ni besed
Poseben trenutek srečanja v veronski areni je bilo pričevanje Maoza Inona in Aziza Saraha. Maoz je prišel iz Izraela in 7. oktobra 2023 je Hamas ubil njegove starše. Aziz je prišel iz Palestine in izraelski vojaki so mu ubili brata. Oba sta podjetnika, ki verjameta, da je mir »najpomembnejša podjetniška poteza, ki jo je treba izpeljati«. Oba sta poudarila – objeta in z roko v roki –, da »mir ni mogoč brez ekonomije miru«. Kot je povedal papež, se ob takšnih izkušnjah »ne more veliko govoriti« ter zbrane povabil k trenutku tihe molitve za mir.
Mir je v rokah ljudstev. Bodimo sejalci miru!
»Vse bolj sem prepričan,« je ob koncu dejal sveti oče, »da prihodnost človeštva ni le v rokah velikih voditeljev, velikih sil in elit. Predvsem je v rokah ljudstev, v njihovi sposobnosti, da se organizirajo, v njihovih rokah, ki s ponižnostjo in prepričanjem zalivajo ta proces spremembe«. Ljudje se morajo zavedati samih sebe in delovati kot ljudstvo, delovati s to voljo za vzpostavitev miru.
»Vi pa, tkalci dialoga v Sveti deželi, prosite svetovne voditelje, naj prisluhnejo vašemu glasu, naj vas vključijo v pogajalske procese, da bodo sporazumi izhajali iz realnosti in ne iz ideologij. Ideologije nimajo nog, ki bi hodile, nimajo rok, ki bi celile rane, nimajo oči, ki bi videle trpljenje drugih. Mir se ustvarja z nogami, rokami in očmi vpletenih narodov, vseh skupaj. Mir ne bo nikoli rezultat nezaupanja, rezultat zidov in orožja, usmerjenega proti drugemu. Sveti Pavel pravi, da bo človek žel to, kar bo sejal (prim. Gal 6,7). Naše družbe v tem trenutku sejejo smrt, uničenje in strah. Bratje in sestre, sejmo upanje! Bodimo sejalci upanja! Vsak naj poišče način, da bo lahko sejalec upanja,« je spodbudil papež in pripomnil, da to počnejo tudi udeleženci srečanja »Arena miru« v Veroni. »Ne odnehajte, ne obupajte, ne postanite gledalci t. i. “neizogibne” vojne.«
