Izšla je papeževa poslanica ob 110. svetovnem dnevu migrantov in beguncev
Andreja Červek – Vatikan
»Papež Frančišek želi poudariti razsežnost potujoče Cerkve. Božje ljudstvo je vedno na poti v nebeško domovino. Upanje na nebesa je danes realno upanje, ki pa je v velikem nasprotju z obupnim in nevarnim iskanjem mnogih ljudi, ki želijo najdi prostor preživetja, varnosti in blaginje,« je dejal kardinal Michael Czerny, prefekt Dikasterija za služenje celostnemu človeškemu razvoju, med predstavitvijo poslanice, ki je 3. junija potekala na tiskovnem uradu Svetega sedeža.
Cerkev, ki »migrira« proti nebeškemu kraljestvu
Poslanica se začne ravno s poudarkom na sinodalni razsežnosti Cerkve. Sinodalno pot namreč lahko razumemo kot neko vrsto migracije. Papež zapiše, da nam poudarek na sinodalni razsežnosti Cerkve omogoča ponovno odkriti njeno potujočo naravo kot Božjega ljudstva, ki hodi skozi zgodovino, ki se seli, rekli bi, da »migrira« proti nebeškemu kraljestvu.
Spomni na izraelsko ljudstvo, ki se iz dežele suženjstva odpravi proti obljubljeni deželi, ter doda, da je na podoben način mogoče gledati migrante našega časa.
Njihova pot obupa in upanja bi lahko bila tudi naša
Kardinal Czerny je zatrdil, da bi danes morali biti bolj pozorni na dejavnike, ki povzročajo prisilne migracije, kot pa da zavračamo in zatiramo tiste, ki se selijo. »Če bi bili deležni takšnih pritiskov kot oni, bi tudi mi pobegnili. Zato poskušajmo na migrante gledati kot na brate in sestre, ne glede na to, ali so prisiljeni bežati ali so obtičali na meji ali pa oboje. Njihovo potovanje obupa in upanja bi bilo tudi naše potovanje.« Kot papež Frančišek zapiše v molitvi, s katero se zaključi poslanica, je narobe, če si sebično lastimo svoj začasni kotiček na zemlji, ki nam ga je dal Bog.
Bog kot tovariš na poti
Popotniki, izgnanci, begunci, migranti so »kruto preizkušani s težavami«, je nadaljeval kardinal. »Mnogi med njimi na robu obupa nosijo s sabo Sveto pismo in druge verske predmete. Zaupajo v edino pravo sidro odrešitve, Boga, ki jih spremlja na njihovi poti.«
Papež Frančišek v poslanici takole zapiše: »Mnogi migranti doživljajo Boga kot svojega tovariša na poti, vodnika in sidro odrešitve. Njemu se zaupajo pred odhodom in nanj se obrnejo v stiski. Pri njem iščejo tolažbo v trenutkih obupa. Zaradi njega so na poti dobri Samarijani. Njemu v molitvi zaupajo svoje upe. Koliko Svetih pisem, evangelijev, molitvenikov in rožnih vencev spremlja migrante na njihovih poteh čez puščave, reke in morja ter meje vseh celin!«
Bog hodi z ljudstvom in v ljudstvu
Kardinal Czerny je zatrdil, da nam letošnja poslanica govori o tem, kako je »Gospod navzoč v svojem ljudstvu in vsaki ranljivi osebi na poti, ki trka na vrata našega srca in upa, da nas bo srečala, da bo srečala Boga v nas«. Papež namreč izpostavlja, da so srečanja z migranti trenutki božjega razodetja, pri čemer spomni na Jezusove besede »Tujec sem bil in ste me sprejeli« (Mt 25).
»Bog ne hodi le s svojim ljudstvom, ampak tudi v svojem ljudstvu,« beremo v poslanici, »v smislu, da se poistoveti z moškimi in ženskami na poti skozi zgodovino – zlasti z zadnjimi, revnimi, odrinjenimi na rob –, kot da bi podaljševal skrivnost utelešenja. Zato je srečanje z migrantom, tako kot z vsakim bratom in sestro v stiski, prav tako srečanje s Kristusom.«
Povabilo k skupni hoji
Sveti oče nas vabi, naj migracije – pogosto prisilne – številnih bratov in sester razumemo kot znamenje časov in podobo Cerkve, ki roma proti večni domovini: »Njihova potovanja upanja nas spominjajo, da je “naša domovina v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa” (Flp 3,20).«
Papež Frančišek poslanico sklene s povabilom, naj hodimo skupaj z begunci in migranti ter tako ustvarimo »sinodalno pot«. »Imamo samo en skupni dom, ta edini planet, zato vsak med nami neizogibno deli poti migrantov in beguncev našega časa. Sprejemanje številnih popotnikov na zemlji je način, kako skupaj nadaljujemo romanje v nebeško domovino,« je še povedal kardinal Czerny.
