Kateheza o Svetem Duhu. Zares svobodni za služenje v ljubezni in veselju.

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je v središče kateheze postavil svetopisemsko ime za Svetega Duha, ki se v hebrejščini glasi Ruach, kar pomeni dih, veter ali duh ter izraža moč in svobodo Duha. Jezus je Svetega Duha povezal z vetrom, ki veje koder hoče, da bi tako poudaril njegovo svobodo. Sveti Duh je tisti, ki ustvarja in navdihuje, a prav tako vedno ostaja svoboden in deli svoje darove, kjer hoče. Apostol Pavel pa je zapisal, da je svoboda tam, kjer je Gospodov Duh. Ne gre za svobodo, da delamo, kar hočemo, ampak za svobodo, da svobodno delamo, kar hoče Bog. Gre za svobodo otrok in ne sužnjev. Papež je povabil, naj Jezusa prosimo, da nas po svojem Svetem Duhu naredi za resnično svobodne moške in ženske, svobodne za služenje v ljubezni in veselju.

Svetopisemski odlomek: Jn 3,6-8

Jezus je rekel Nikodemu: »Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj. Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.«

Kateheza: Veter veje, koder hoče. Kjer je Božji Duh, tam je svoboda

V današnji katehezi bi rad z vami razmišljal o imenu, s katerim je Sveti Duh imenovan v Svetem pismu. Prva stvar, ki jo izvemo o neki osebi, je njeno ime. Po imenu jo kličemo, jo ločimo od drugih in se je spominjamo. Tudi tretja oseba Trojice ima ime: imenuje se Sveti Duh. Toda »Duh« je latinizirana različica. Ime Duha, po katerem so ga poznali prvi prejemniki razodetja, s katerim so ga klicali preroki, psalmisti, Marija, Jezus in apostoli, je Ruach, kar pomeni piš, veter, dih.

V Svetem pismu je ime tako pomembno, da ga skoraj enačimo s samim človekom. Posvečevati Božje ime pomeni posvečevati in spoštovati Boga samega. Nikoli ne gre zgolj za konvencionalno poimenovanje: vedno pove nekaj o osebi, njenem izvoru ali poslanstvu. To velja tudi za ime Ruach. Vsebuje prvo temeljno razodetje o osebi in delovanju Svetega Duha.

Svetopisemske pisce je Bog vodil k temu, da so ob opazovanju vetra in njegovih pojavnih oblik odkrili »veter« drugačne narave. Ni bilo naključje, da se je na binkošti Sveti Duh spustil na apostole kot »šum silovitega viharja« (prim. Apd 2,2). Bilo je, kot da bi Sveti Duh želel dati svoj podpis na to, kar se je dogajalo.

Kaj nam torej o Svetem Duhu pove njegovo ime Ruach? Podoba vetra je predvsem izraz moči Svetega Duha. »Duh in moč« ali »moč Duha« je ponavljajoča se dvojica v celotnem Svetem pismu. Veter je namreč neustavljiva in neukrotljiva sila. Sposoben je celo premikati oceane.

Da bi odkrili celoten pomen resničnosti Svetega pisma, se ne smemo ustaviti pri Stari zavezi, ampak moramo priti do Jezusa. Jezus poleg moči izpostavi še eno značilnost vetra, to je njegovo svobodo. Nikodemu, ki ga ponoči obišče, slovesno reče: »Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha« (Jn 3,8).

Veter je edina stvar, ki ga nikakor ne moremo ukrotiti, ne moremo ga ujeti v steklenico ali zapakirati. Misliti, da lahko Svetega Duha zapremo v pojme, definicije, predpostavke in razprave, kot je včasih poskušal storiti moderni racionalizem, pomeni, da ga izgubimo, izničimo ali zreduciramo na zgolj preprostega človeškega

 duha. Podobna skušnjava pa obstaja tudi na cerkvenem področju, in sicer skušnjava, da bi Svetega Duha zaprli v kanone, institucije, definicije. Duh ustvarja in oživlja institucije, vendar sam ne more biti »institucionaliziran«. Veter piha, »koder hoče«, tako tudi Duh deli svoje darove, »kakor hoče« (1 Kor 12,11).

Sveti Pavel bo iz vsega tega postavil temeljni zakon krščanskega delovanja: »Kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda« (2 Kor 3,17). Svoboden človek, svoboden kristjan je tisti, ki ima Gospodovega Duha. To je zelo posebna svoboda, ki je povsem drugačna od običajnega razumevanja. Ne gre za svobodo, da delamo, kar hočemo, ampak za svobodo, da svobodno delamo, kar hoče Bog! Ne svoboda, da delamo dobro ali hudo, ampak svoboda, da delamo dobro in to svobodno, torej zaradi privlačnosti, ne zaradi prisile. Z drugimi besedami, to je svoboda otrok in ne sužnjev.

Sveti Pavel se dobro zaveda zlorabe in napačnega razumevanja te svobode. Galačanom piše: »Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni« (Gal 5,13). To je svoboda, ki se izraža v tistem, kar se zdi njeno nasprotje, izraža se v služenju, v katerem je resnična svoboda.

Dobro vemo, kdaj ta svoboda postane »pretveza za življenje po mesu«. Pavel navaja seznam, ki je vedno aktualen: »Nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega« (Gal 5,19-21). Takšna je tudi svoboda, ki bogatim omogoča, da izkoriščajo revne, močnim, da izkoriščajo šibke, in vsem, da nekaznovano izkoriščajo okolje. To ni svoboda Duha.

Bratje in sestre, od kod črpamo to svobodo Duha, ki je tako nasprotna svobodi egoizma? Odgovor se skriva v besedah, ki jih je Jezus nekega dne namenil svojim poslušalcem: »Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni« (Jn 8,36). Gre za svobodo, ki jo daje Jezus. Prosimo Jezusa, naj nas po svojem Svetem Duhu naredi za resnično svobodne moške in ženske. Svobodne za služenje v ljubezni in veselju.