Papež Dehoniancem: Pustiti kot Jezus, da se beseda »ljubezen« vpiše v naše meso
Papež Frančišek
Dragi bratje, dober dan!
Pozdrav namenjam očetu Carlosu Luisu Suárezu Codorniúju, generalnemu predstojniku, potrjenemu za drugi mandat – niste storili nič narobe, če so vas ponovno izvolili! – in mu namenjam najboljše želje za njegovo službo ter pozdravljam nove svetnike in vse, ki sodelujete na XXV. generalnem kapitlju Kongregacije duhovnikov Svetega Srca Jezusovega.
Za vodilo svojega dela ste izbrali moto: Poklicani biti eno v spreminjajočem se svetu. »Da bi svet veroval« (Jn 17,21), stavek, ki zelo ustreza vaši karizmi, v dvojni mistični in apostolski razsežnosti.
Častiti Léon Gustave Dehon vas je namreč učil, da se »združite s Kristusom v njegovi ljubezni do Očeta in ljudi, ki je načelo in središče […] življenja« (Konstitucije, 17); in to tako, da tesno povežete redovno posvečenje in duhovniško službo s Sinovo zadostilno daritvijo, tako da se vse po njegovem Srcu vrne k Očetu. Ustavimo se torej pri teh dveh vidikih tega, kar ste si predlagali: biti eno, da bo svet veroval.
Biti eno: enost. Vemo, kako močno je Jezus med zadnjo večerjo prosil Očeta za svoje učence (glej Janez 17,23). In ni je le priporočal svojim privržencem kot projekt ali kot namen, ki ga je treba uresničiti: najprej jo je prosil zanje kot dar, dar edinosti. Pomembno si je zapomniti: enost ni naše delo, ne moremo je doseči sami. Lahko naredimo svoj del - in to moramo storiti -, vendar potrebujemo Božjo pomoč. On je tisti, ki nas zbira, nas združuje in postajamo toliko bolj povezani drug z drugim, kolikor bolj smo združeni z Njim. Zato, če želite, da med vami raste občestvo, vas vabim, da v svojih kapiteljskih odločitvah zelo upoštevate vrednost zakramentalnega življenja, vztrajnost pri poslušanju in premišljevanju Božje Besede, osrednjost pomena osebne in skupnostne molitve, zlasti adoracije – ne pozabite na adoracijo! –, kot sredstva osebne in bratske rasti in tudi kot »služenje Cerkvi« (Konstitucije, 31).
Naj bo kapela najpogosteje obiskan prostor v vaših redovnih hišah, od vsakega in vseh, predvsem kot kraj ponižne in dovzetne tišine in skrite molitve, da bodo utripi Kristusovega Srca zaznamovali ritem vaših dni, uravnavali ton vaših pogovorov in vzdrževali vnemo vaše dejavne ljubezni. Iz večnosti bije z ljubeznijo za nas in njegovo utripanje se lahko pridruži našemu, povrne mir, harmonijo, energijo in enotnost, še posebej v težkih trenutkih. Vsi, tako osebno kot skupnost, imamo ali bomo imeli težke trenutke, a se ne bojte! Apostoli so jih imeli veliko. Toda bodite blizu Gospodu, da se lahko ustvari edinost v trenutkih skušnjav. A da bi se to zgodilo, moramo narediti prostor zanj z zvestobo in vztrajnostjo, utišati prazne besede in prazne misli v sebi in prinesti vse pred Njega. Ob tem si dovolim reči nekaj besed o klepetanju. Prosim, klepetanje je kuga, zdi se malenkost, a uničuje od znotraj. Bodite previdni. Nikoli ne klepetajte o drugem, nikoli! Proti klepetanju obstaja dobro zdravilo: ugrizni se v jezik, da se ti jezik vname in ti ne pusti govoriti. Ampak prosim, nikoli ne opravljajte drugih. In potem molitev. To si vedno zapomnimo: brez molitve ne moremo naprej, ne moremo obstati: ne v redovnem življenju ne v apostolatu! Brez molitve ni mogoče doseči ničesar.
In prišli smo do druge točke: biti eno, da bo svet veroval. Enost ima to sposobnost evangeliziranja. To je zahteven cilj, ob katerem se porajajo številna vprašanja. Kako biti misijonar danes, v kompleksnem času, zaznamovanem z velikimi in številnimi izzivi? Kako lahko na različnih področjih apostolata, na katerem delujete, rečemo »nekaj pomembnega za svet, za katerega se zdi, da je izgubil srce« (Splošna avdienca, 5. junij 2024)? Velikokrat vidimo, da se zdi, da je ta svet izgubil srce.
Pri odgovoru na to vprašanje nam lahko pomaga tudi častiti Dehon. V enem izmed svojih pisem, ko je premišljeval o Gospodovem trpljenju, je opazil, da so v njem »biči, trnje, žeblji« zapisali samo eno besedo v Zveličarjevo meso: ljubezen. In dodal: »Ne zadovoljimo se z branjem in občudovanjem tega božanskega pisanja od zunaj; prodrimo v srce in videli bomo veliko večji čudež. To je neizčrpna in trajna ljubezen, ki vse, kar trpi, smatra za nič in se daje, ne da bi se utrudila« (L. G. DEHON, Pisma).
Tu je skrivnost verodostojnega in učinkovitega oznanila: pustiti kot Jezus, da se beseda »ljubezen« vpiše v naše meso, to je v konkretnost naših dejanj, z vztrajnostjo, ne da bi se ustavili pred sodbami, ki ostro bičajo; težavami, ki mučijo ter hudobijo, ki boli, in ne da bi se utrudili v neizčrpni ljubezni do vsakega brata in sestre, v solidarnosti s Kristusom Odrešenikom v njegovi želji po zadostitvi za grehe vsega človeštva. V solidarnosti z njim, križanim in vstalim, ki pred tistimi, ki trpijo, tistimi, ki delajo napake, in tistimi, ki ne verujejo, od nas ne zahteva sodb, ampak »ljubezen in solze za tiste, ki so daleč [.. .], da se zaupamo in izročimo Bogu« (Homilija svete krizmene maše, 28. marec 2024), obenem pa nam obljublja »mir, ki nas rešuje vsake nevihte« (prav tam). Častiti Dehon je vse to razumel in živel do konca, kar dokazujejo zadnje preproste in lepe besede, ki vam jih je zapustil na smrtni postelji: »Zanj sem živel, zanj umiram. On je moje vse, moje življenje, moja smrt, moja večnost«.
Dragi bratje, tudi vi nadaljujte svoje poslanstvo z enako vero in z enako velikodušnostjo! Hvala za to, kar počnete, po vsem svetu! Blagoslavljam vas in vse vaše brate, spremljam vas z molitvijo in priporočam, da tudi vi ne pozabite moliti zame. Hvala!
