Papež: Jezus nas ne obvaruje nasprotovanj, nas pa tudi ne zapusti, temveč nam pomaga pri soočanju
Papež Frančišek
Nenadoma se je pojavila močna nevihta in čoln se je začel potapljati. Jezus, ki je spal, se je zbudil, zagrozil vetru in vse se je umirilo (prim. Mr 4,35-41). V resnici se ni zbudil, ampak so v velikem strahu učenci Jezusa zbudili.
Prejšnji večer, je Jezus sam rekel učencem, naj gredo v čoln in prečkajo jezero. V tem so bili izvedeni, saj so bili ribiči in to je bilo njihovo življenjsko okolje. Toda nevihta jih je lahko pripeljala v težave. Zdi se, da jih je Jezus hotel preizkusiti. Vsekakor pa jih ni pustil samih. Bil je z njimi na čolnu miren, celo spal je. In ko se je razdivjal vihar, jih je s svojo navzočnostjo pomirjal, opogumljal, jih bodril, naj imajo več vere ter jih je pripeljal onkraj nevarnosti. Lahko si zastavimo sledeče vprašanje: Zakaj se Jezus tako obnaša?
Da bi okrepil vero učencev ter da bi jih napravil bolj pogumne. Oni so namreč prišli iz te izkušnje z večjo zavestjo glede Jezusove moči in njegove navzočnosti med njimi. S tem so postali močnejši in bolj pripravljeni soočiti se z drugimi ovirami in težavami, vključno s strahom, da bi se izpostavili pri oznanjevanju evangelija. Ko so z njim premagali to preizkušnjo, bodo sedaj znali soočiti se z mnogimi drugimi, vse do križa in mučeništva, da bi prinesli evangelij vsem ljudstvom.
Tudi z nami počne Jezus enako, še zlasti v evharistiji. Zbere nas okoli sebe, nam podarja svojo Besedo, nas hrani s svojim Telesom in svojo Krvjo, in potem nas povabi, naj odrinemo na globoko, da posredujemo vsem to, kar smo slišali in podelimo z vsemi to, kar smo prejeli, v vsakdanjem življenju, tudi takrat ko je težko. Ne obvaruje nas nasprotovanj, nas pa tudi ne zapusti, temveč nam pomaga, da se z njimi soočimo. Napravlja nas pogumne. Tako se tudi mi, potem ko smo jih z njegovo pomočjo premagali, učimo vedno bolj se ga okleniti, zaupati njegovi moči, ki je onkraj naših sposobnosti pri premagovanju negotovosti in omahovanj, zaprtosti in predsodkov. Vse to pa naj bi storili s pogumom in velikodušnim srcem, da bi vsem rekli, da je Nebeško kraljestvo navzoče, je tukaj in da z Jezusom ob sebi lahko skupaj storimo, da bo rastlo onkraj vsake pregrade.
Vprašajmo se torej: v trenutkih preizkušnje se znam spomniti trenutkov, ko sem v svojem življenju izkusil Gospodovo navzočnost in pomoč? Pomislimo na to. Ko pride kakšna nevihta, se pustim premagati vznemirjenju (notranji nevihti) ali pa se ga oklenem, da bi ponovno našel pomiritev in mir v molitvi, v tišini, v poslušanju Besede, v češčenju ter v bratski podelitvi vere?
Devica Marija, ki je s ponižnostjo in pogumom sprejela Božjo voljo, naj nam podari v težkih trenutkih vedrino predanosti Njemu.
