Papež na praznik svetih Petra in Pavla: Bog je tisti, ki odpira vrata in osvobaja

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je med mašo blagoslovil palije in jih izročil 42 nadškofom metropolitom, ki so bili imenovani v zadnjem letu. Kot je dejal, so poklicani biti »goreči pastirji, ki odpirajo vrata evangelija«, ter pomagajo graditi Cerkev in družbo z odprtimi vrati. Besedo je namenil tudi delegaciji carigrajskega ekumenskega patriarhata, s katero se je srečal že v petek, 28. junija.

Med homilijo je dejal, da sta apostola Peter in Pavel doživela izkušnjo milosti. Z roko sta se dotaknila dela Boga, ki je odprl vrata njunega notranjega zapora in tudi dejanskih zaporov, v katerih sta bila zaprta zaradi evangelija. Prav tako je pred njima odprl vrata evangelizacije, da sta lahko doživela veselje ob srečanju z brati in sestrami v nastajajočih skupnostih in vsem prinesla upanje evangelija.

Papež je izpostavil, da bo jubilej čas milosti, ko bomo odprli sveta vrata, da bi vsi lahko prestopili prag živega svetišča, ki je Jezus, in v Njem živeli izkušnjo Božje ljubezni, ki krepi upanje in obnavlja veselje.

Homilija papeža Frančiška za praznik svetih Petra in Pavla

Poglejmo apostola Petra in Pavla: ribiča iz Galileje, ki ga je Jezus naredil za ribiča ljudi; farizeja, preganjalca Cerkve, ki ga je milost spremenila v evangelizatorja poganov. V luči Božje besede naj nas navdihne njuna zgodba in apostolska gorečnost, ki je zaznamovala njuno življenjsko pot. S srečanjem z Gospodom sta doživela pravo velikonočno izkušnjo: bila sta osvobojena in pred njima so se odprla vrata novega življenja.

Bratje in sestre, tik pred jubilejnim letom se ustavimo prav pri podobi vrat. Jubilej bo namreč čas milosti, ko bomo odprli sveta vrata, da bi vsi lahko prestopili prag tega živega svetišča, ki je Jezus, in v Njem živeli izkušnjo Božje ljubezni, ki krepi upanje in obnavlja veselje. Tudi v zgodbi o Petru in Pavlu imamo vrata, ki se odpirajo.

Prvo berilo nam je opisalo dogodek Petrove osvoboditve iz ujetništva. Ta pripoved ima veliko podob, ki nas spominjajo na velikonočno izkušnjo: prizor se zgodi med praznikom nekvašenega testa; Herod spominja na lik egiptovskega faraona; osvoboditev se zgodi ponoči, kot se je zgodilo Izraelcem; angel da Petru ista navodila, kot so bila dana Izraelu: hitro vstani, nadeni si pas, obuj sandale (prim. Apd 12,8; Raz 12,11). To, kar je opisano, je torej nov eksodus: Bog osvobodi svojo Cerkev, svoje ljudstvo, ki je v verigah, in se ponovno pokaže kot Bog usmiljenja, ki podpira njegovo pot.

V tej noči osvoboditve se najprej čudežno odprejo vrata ječe, nato pa je o Petru in angelu, ki ga spremlja, rečeno, da »sta prišla do železnih vrat, ki držijo v mesto; ta so se jima odprla sama od sebe« (Apd 12,10). Nista onadva odprla vrat, ampak so se odprla sama. Bog je tisti, ki odpira vrata, on je tisti, ki osvobaja in

 zravna pot. Petru – kot smo slišali v evangeliju – je Jezus zaupal ključe nebeškega kraljestva, on pa je doživel, da je Gospod tisti, ki prvi odpira vrata. On gre vedno pred nami. Zanimivo je, da so se vrata ječe odprla z Gospodovo močjo, Peter pa bo zatem s težavo vstopil v hišo krščanske skupnosti: mislijo, da je pred vrati duh, in mu ne odprejo (prim. Apd 12,12-17). Koliko krat se skupnosti ne naučijo te modrosti odpiranja vrat!

Tudi pot apostola Pavla je predvsem velikonočna izkušnja. Najprej ga na poti v Damask spremeni Vstali, nato pa v nenehnem premišljevanju križanega Kristusa odkrije milost slabotnosti. Ko smo slabotni – pravi –, smo pravzaprav takrat močni, ker se ne oklepamo več sebe, ampak Kristusa (prim. 2 Kor 12,10). Gospodov ujetnik in z Njim križan, Pavel zapiše: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20). Toda cilj vsega tega ni intimistična in tolažilna vernost; nasprotno, srečanje z Gospodom v Pavlovem življenju zaneti gorečnost za evangelizacijo. Kot smo slišali v drugem berilu, ob koncu svojega življenja izjavi: »K meni pa je stopil Gospod in mi dal moč, da sem oznanjevanje dopolnil in da so ga slišali vsi pogani« (2 Tim 4,17).

Prav zato, da bi povedal, kako mu je Gospod dal toliko priložnosti za oznanjevanje evangelija, Pavel uporabi podobo odprtih vrat. Tako je o njegovem prihodu v Antiohijo skupaj z Barnabo rečeno, da sta »ob svojem prihodu zbrala vso Cerkev in poročala sta ji, kaj vse je Bog storil po njiju in kako je poganom odprl vrata vere« (Apd 14,27). Podobno pravi, ko se obrača na skupnost v Korintu: »... ker so se mi odprla velika vrata za delovanje, pa tudi nasprotnikov je veliko« (1 Kor 16,9); in ko piše Kološanom, jih spodbuja: »Obenem pa molíte tudi za nas, da bi nam Bog odprl vrata besede in da bi oznanjali Kristusovo skrivnost« (Kol 4,3).

Bratje in sestre, apostola Peter in Pavel sta imela to izkušnjo milosti. Z roko sta se dotaknila dela Boga, ki je odprl vrata njunega notranjega zapora in tudi dejanskih zaporov, v katerih sta bila zaprta zaradi evangelija. Prav tako je pred njima odprl vrata evangelizacije, da sta lahko doživela veselje ob srečanju z brati in sestrami v nastajajočih skupnostih in vsem prinesla upanje evangelija.

Tudi mi se v tem letu pripravljamo, da bomo odprli sveta vrata.

Bratje in sestre, danes prejmejo palij nadškofje metropoliti, ki so bili imenovani v zadnjem letu. V občestvu s Petrom in po zgledu Kristusa, ki je vrata za ovce (prim. Jn 10,7), so poklicani biti goreči pastirji, ki odpirajo vrata evangelija in s svojo službo prispevajo h gradnji Cerkve in družbe z odprtimi vrati.

Z bratsko naklonjenostjo želim pozdraviti delegacijo ekumenskega patriarhata: hvala, da ste prišli izrazit skupno željo po polnem občestvu med našimi Cerkvami. Srčen pozdrav pošiljam svojemu dragemu bratu Bartolomeju.

Naj nam sveta Peter in Pavel pomagata odpreti vrata našega življenja za Gospoda Jezusa, naj posredujeta za nas, za mesto Rim in za ves svet. Amen.