Sveti oče: Jezus ni samo govoril o večnem življenju, ampak ga je podaril
Papež Frančišek
Patru Jamesu Martinu, čigar druga dela prav tako poznam in cenim, moramo biti zelo hvaležni za to njegovo novo knjigo, posvečeno temu, kar sam imenuje »največji Jezusov čudež«: Lazarjevemu vstajenju. Obstaja več razlogov za hvaležnost, ki so tesno povezani z načinom, kako je napisal to sijajno, navdušujoče in nikoli predvidljivo besedilo.
Kot prvo, pater James pusti, da govori svetopisemsko besedilo: preučuje ga s pogledom in študijem različnih avtorjev, ki so ta svetopisemski odlomek poglobljeno analizirali, razumevajoč posamezne vidike, razne poudarke in različne razlage. Vendar pa je ta študij vedno »ljubeč«, nikoli odmaknjen ali hladno znanstven: je pogled tistega, ki je zaljubljen v Božjo besedo, pripoved o dejanjih Božjega Sina, Jezusa. Ob branju vseh argumentov in preučevanj svetopisemskih strokovnjakov, ki jih navaja pater Martin, sem se spraševal o tem, koliko smo sposobni pristopiti k Svetemu pismu z »lakoto« tistega, ki ve, da je ta beseda resnično in dejansko Božja beseda.
Ob tem, da Bog »govori«, bi se morali vsak dan zdrzniti na stolu. Sveto pismo je namreč resnično hrana, ki jo potrebujemo, da lahko soočamo svoje življenje, predstavlja »ljubezensko pismo«, ki ga je Bog že pred stoletji poslal moškim in ženskam vseh časov in krajev. Ohranjati Besedo, ljubiti Sveto pismo, jo vsak dan nositi s seboj z majhnim evangelijem v žepu, ali jo morda tudi poiskati po svojem mobilnem telefonu, kadar imamo pomemben sestanek, delikatno srečanje, trenutek potrtosti ... vse to nam bo pomagalo spoznati, kako zelo je Sveto pismo živo telo, odprta knjiga, utripajoče pričevanje o Bogu, ki ni mrtev in pokopan na zaprašenih policah zgodovine, ampak hodi vedno z nami, tudi danes. Tudi zate, ki zdaj odpiraš to knjigo, ker te zanima pripoved zgodbe, ki jo mnogi poznajo, vendar pa so jo redki razumeli v njenem globokem in celovitem pomenu.
Poleg tega na teh straneh lahko vidimo resnico krščanstva, ki je vedno aktualna in rodovitna: evangelij je večen in konkreten, zadeva naše notranje življenje, pa tudi zgodovino in vsakdanje življenje. Jezus ni samo govoril o večnem življenju, ampak ga je tudi podaril. Ni samo rekel »Jaz sem vstajenje«, ampak je obudil tudi Lazarja, ki je bil tri dni mrtev. Krščanska vera je vedno prisotno prepletanje večnega in začasnega, neba in zemlje, božanskega in človeškega. Nikoli eno brez drugega. Če bi bila samo »zemeljska«, kako bi se razlikovala od dobre filozofije, od strukturirane ideologije, od argumentirane misli, ki ostaja samo taka, od teorije, ki ostaja ločena od časa in zgodovine? In če bi se krščanstvo nanašalo samo na »potem«, zgolj na večnost, bi bila to izdaja izbire, ki jo je Bog naredil enkrat za vselej, ko se je kompromitiral s celotnim človeštvom. Gospod se ni utelesil navidezno, ampak se je odločil vstopiti v človeško zgodovino, da bi se zgodovina moških in žensk lahko oblikovala kot Božje kraljestvo, kot čas in prostor, v katerem klije mir, se utemelji upanje in ljubezen daje živeti.
Lazar smo končno vsi mi. Pater Martin, ki se v tem pogledu drži ignacijanskega izročila, nas spodbuja, da se poistovetimo s pripovedjo o tem Jezusovem prijatelju. Tudi mi smo njegovi prijatelji, tudi mi smo včasih »mrtvi« zaradi svojih grehov, pomanjkljivosti in nezvestobe, obupanosti, ki nas razočara in tlači našo dušo. Toda Jezus se nam ne boji približati tudi takrat, ko »smrdimo« kot tri dni pokopan mrlič. Ne, Jezus se ne boji naše smrti ali našega greha. Ustavi se samo pred zaprtimi vrati našega srca; pred tistimi vrati, ki se odpirajo samo od znotraj in ki jih mi dvakrat zaklenemo, ko mislimo, da nam Bog ne more več odpustiti. Ob branju podrobne analize Jamesa Martina pa se z roko dotaknemo globokega pomena Jezusove geste pred »mrtvim« mrličem, ki širi neprijeten vonj, metaforo za notranje gnitje, ki ga greh ustvarja v naših dušah. Jezus se ne boji približati grešniku, kateremu koli grešniku, tudi tistemu najbolj neuklonljivemu in predrznemu. Skrbi ga le eno: da se nihče ne bi pogubil, da nihče ne bi zamudil priložnosti, da bi občutil Očetov ljubeči objem. Ameriški pisatelj, ki je umrl leta 2023, je zapustil čudovit opis tega, kaj je »Božje delo«. Pisatelj Cormac McCarthy je v eni od svojih knjig svojemu liku v usta položil naslednje besede: »Rekel je, da verjame v Boga, čeprav je dvomil v človeško domišljanje, da pozna Božje misli. Toda Bog, ki ne more odpuščati, niti ne bi bil Bog.« Da, resnično je tako: poklic Boga je odpuščati.
Nazadnje so me strani patra Jamesa Martina spomnile na stavek italijanskega biblicista Alberta Maggija, ki je ob besedilu o Lazarjevem čudežu komentiral: »S tem čudežem nas Jezus ni toliko naučil, da mrtvi vstanejo, ampak da živi ne umrejo!« Kako čudovita definicija, polna paradoksa! Seveda mrtvi vstajajo, toda kakšna resnica, da nas spomni, da mi, živi, ne umremo! Vsekakor smrt pride, smrt nas prizadene, ne le naša, ampak predvsem smrt naših bližnjih in družinskih članov, vseh ljudi: koliko smrti vidimo okoli sebe, nepravične in boleče, ker jo povzročajo vojne, nasilje in Kajnova prevara nad Abelom. Vendar pa sta moški in ženska ustvarjena za večnost.
Vsi smo. Smo poltrak, če uporabimo geometrijsko podobo: imamo izhodišče, naše človeško rojstvo, vendar pa je naše življenje usmerjeno v neskončnost. Da, resnično v Neskončno. In to, kar Sveto pismo imenuje »večno življenje«, je tisto življenje, ki nas čaka po smrti in ki se ga lahko dotaknemo že tukaj, kadar ga ne živimo v sebičnosti, ki nas žalosti, ampak v ljubezni, ki širi naše srce. Ustvarjeni smo za večnost. Lazar je po zaslugi teh strani patra Martina naš prijatelj. In njegovo vstajenje nas na to spominja in potrjuje.
Vatikan, 11. marec 2024
