Papežev uvod v knjigo »Kako lepo se je prepustiti in iti v objem Božjega Sina«

Papež Frančišek

V tej knjigi so zbrane homilije don Giacoma Tantardinija, duhovnika lombardskega porekla, ki je z veliko zavzetostjo skoraj ves svoj apostolat opravljal v Večnem mestu. V teku let so njegove homilije duhovno hranile tisoče mladih in manj mladih, ki so ob sobotah zvečer napolnili baziliko sv. Lovrenca zunaj obzidja. Ko je pridigal, nihče ni bil raztresen: vsaka beseda je ostala v srcu in razsvetljevala življenje.

V tej zgodnjekrščanski cerkvi, v kateri častijo relikvije svetega diakona Lovrenca, sem tudi sam spoznal don Giacoma. Kot sem že imel priložnost povedati v mesečniku »30Giorni« ob njegovi smrti leta 2012, je zadnja podoba, ki jo ohranjam o njem, »med obredom birme pri Sv. Lovrencu zunaj obzidja, s sklenjenimi rokami, odprtimi in začudenimi očmi, nasmejan in resen hkrati« (Moj prijatelj don Giacomo, «30Giorni», št. 5, 2012). Bil je že hudo bolan, molili smo za njegovo zdravje … in on se je zahvalil z gesto upanja na ozdravljenje in zaupanja hkrati.

Odločitev za objavo besedil njegovih homilij (od 2007 do 2012) ni samo poklon spominu tega duhovnika, ki je bil živ duhovni sin don Luigija Giussanija. Branje in premišljevanje njegovih pridig bo dobro delo naši duši tudi danes, ker nam sporočajo izvorno bistvo krščanskega življenja. V Cerkvi je vedno potreba po obnavljanju bistvenega.

Krščanstvo smo predolgo skrčili na kodeks pravil ali na voluntaristično prizadevanje, vendar nam na koncu vsak moralizem pusti občutek poraza in žalosti. V don Giacomovih premišljevanjih ima glavno vlogo vedno Milost, ker se je iz svojega izkustva zavedal, da Božja pobuda vedno prehiteva in predhaja vsak naš namen, ko vname željo po dobrem za nas in za našega bližnjega, zlasti tistega, ki je v težavah. Besedo »Milost« pri don Giacomu vedno spremlja druga beseda, ki jo napravi konkretno: »privlačna«, saj nas Gospod vedno privlači s čarom svoje človeškosti.

Eden izmed najbolj ponavljajočih se evangeljskih dogodkov v homilijah don Giacoma je Zahejevo spreobrnjenje. »Izdajalec ljudstva«, čigar nepričakovano spreobrnjenje nastopi, ko je iz radovednosti splezal na tisto drevo in srečal Jezusov pogled: »Zahej je ves vesel hitro splezal dol … ta pogled je čisti odsev dejstva, da smo videni; to je edini pogled, ki ni nemočen, edini pogled, ki je poln veselja, edini pogled, ki ga človek nima, ker je samo viden« (Homilija 3. novembra 2007).

Zato molitev postane najpomembnejša razsežnost življenja. »Kdor moli, se reši«, je misel sv. Alfonza Marije Liguorija, ki ga don Giacomo, ni slučajno imel zelo rad. Molitev ni pobožen beg od »slabega« sveta. Iz globin samega sebe prosi za tisto, kar življenju daje smisel in možnost za veselje. Je prošnja, da bi On sam prišel prebivat v naše življenje: »Upamo rekoč: 'Pridi'. Otrok nima abstraktnega upanja v mamo, otrok upa, da je mama blizu njega, zato se krščansko upanje izraža v prošnji, se izraža z besedami: 'Pridi, pridi'« (Homilija 1. decembra 2007).

Govor don Giacoma je preprost, vendar na teh straneh čutimo bogastvo njegovega branja, od teološke misli ljubljenega sv. Avguština, do poetične proze Charlesa Péguyja, pa do »male poti« sv. Terezije Deteta Jezusa: »Ko sem usmiljena, sam Jezus deluje v meni«, je njegov najljubši navedek.

Veliko homilij seže v srce. Najbolj ganljiva je zanesljivo zadnja, ki nosi datum sobota, 31. marca 2012, nekaj dni pred njegovo smrtjo, ki se začne s preprostim, s težavo izgovorjenim stavkom – beremo v knjigi – s slabotnim glasom: »Kako lepo se je prepustiti in iti v objem Božjega Sina.« Vse njegovo življenje in njegovo pridiganje je bilo v teh nekaj besedah, ki jih je predal svojim prijateljem in vsem nam.