Številni migranti Boga doživljajo kot sopotnika, kot vodnika in kot zadnje upanje.

PAPEŽ

Papeževa poslanica za 110. svetovni dan migrantov in beguncev

Poslanica svetega očeta Frančiška za 110. svetovni dan migrantov in beguncev, ki ga bomo obhajali 29. septembra 2024, z naslovom: Bog hodi s svojim ljudstvom.

Papež Frančišek

Poslanica za 110. svetovni dan migrantov in beguncev
29. september 2024
Bog hodi s svojim ljudstvom

Dragi bratje in sestre!
29. oktobra 2023 se je končala prva seja 16. rednega generalnega zasedanja Škofovske sinode, ki nam je omogočila, da smo poglobili sinodalnost, razumljeno kot izvorno poklicanost Cerkve. »Sinodalnost se prvenstveno predstavlja kot skupna pot Božjega ljudstva in kot rodoviten dialog karizem in služb v službi prihoda Kraljestva« (Poročilo, Uvod).

Poudarek na sinodalni razsežnosti omogoča Cerkvi, da ponovno odkrije svojo potujočo naravo Božjega ljudstva na poti v zgodovini, ki roma, rekli bi »migrira« proti nebeškemu kraljestvu (prim. Lumen gentium, 49). Samo po sebi se vzpostavi povezava s svetopisemsko pripovedjo o izhodu, ki predstavlja Izraelsko ljudstvo na poti v obljubljeno deželo. Gre za dolgo potovanje iz sužnosti v svobodo, ki naznanja potovanje Cerkve proti končnemu srečanju z Gospodom.

Na enak način lahko v migrantih našega časa, tako kot v migrantih vseh časov, vidimo živo podobo Božjega ljudstva na poti v večno domovino. Njihova potovanja upanja nas spominjajo, da je »naša domovina v nebesih, od koder tudi pričakujemo zveličarja Gospoda Jezusa Kristusa« (Flp 3,20).

Dve podobi – podoba svetopisemskega izhoda in podoba migrantov – predstavljata različne podobnosti. Tako kot izraelsko ljudstvo v Mojzesovem času tudi migranti pogosto bežijo iz razmer, v katerih je zatiranje in nasilje, negotovost in diskriminacija ter pomanjkanje možnosti za razvoj. Kot Judje v puščavi tudi migranti naletijo na številne ovire na svoji poti: trpijo žejo in lakoto; izčrpani so od napora in bolezni; obhaja jih skušnjava obupa.

Temeljna resničnost izhoda, vsakega izhoda, pa je, da Bog hodi pred svojim ljudstvom in spremlja pot svojega ljudstva in vseh svojih otrok vseh časov in krajev. Božja prisotnost sredi ljudstva je gotovost zgodovine odrešenja: »Gospod, tvoj Bog, hodi s teboj; ne bo te pustil samega in ne bo te zapustil« (5 Mz 31,6). Za ljudstvo, ki je izšlo iz Egipta, se ta prisotnost kaže v različnih oblikah: oblačni in ognjeni steber kaže in osvetljuje pot (prim. 2 Mz 13,21); shodni šotor, ki varuje skrinjo zaveze, Božjo bližino naredi otipljivo (prim. 2 Mz 33,7); drog z bronasto kačo zagotavlja Božje varstvo (prim. 4 Mz 21,8-9); mana in voda (prim. 2 Mz 16-17) sta Božja darova lačnemu in žejnemu ljudstvu. Šotor je Gospodu posebej ljuba oblika navzočnosti. Med Davidovim kraljevanjem Bog odkloni, da bi bil zaprt v tempelj, da bi še naprej bival v šotoru in tako mogel hoditi s svojim ljudstvom, »od šotora do šotora in od prebivališča do prebivališča« (1 Krn 17,5).

Številni migranti Boga doživljajo kot sopotnika, kot vodnika in kot zadnje upanje. Njemu se izročijo pred odhodom in k njemu se zatekajo v stiskah. V njem iščejo tolažbo v trenutkih pobitosti. Zaradi Njega so ob poti usmiljeni Samarijani. Njemu v molitvah zaupajo svoje upanje. Koliko Svetih pisem, evangelijev, molitvenikov in rožnih vencev spremlja migrante na njihovem potovanju preko puščav, rek in morij ter meja vseh celin!

Bog ne le hodi s svojim ljudstvom, ampak tudi v svojem ljudstvu, v smislu, da se poistoveti z moškimi in ženskami na poti skozi zgodovino, zlasti z zadnjimi, ubogimi, odrinjenimi, kot bi podaljševal skrivnost učlovečenja.

Zato je srečanje z migrantom, kot z vsakim bratom in sestro, ki je v potrebi, »tudi srečanje s Kristusom. To nam je sam povedal. On na naša vrata trka lačen, žejen, tujec, nag, bolan, zaprt in prosi za srečanje in pomoč« (Homilija pri maši z udeleženci srečanja »Osvobojeni strahu«, Sacrofano, 15. februarja 2019). Poslednja sodba, o kateri govori Matej v 25. poglavju svojega evangelija, ne pušča dvoma: »tujec sem bil in ste me sprejeli« (v. 35); in še »resnično povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (v. 40). Vsako srečanje na tej poti je torej priložnost za srečanje z Gospodom; in to je priložnost, polna odrešenja, ker je v sestri ali bratu, ki potrebuje našo pomoč, navzoč Jezus. V tem smislu nas ubogi rešujejo, ker nam omogočajo, da srečamo Gospodovo obličje (prim. Sporočilo za 3. Svetovni dan ubogih, 17. novembra 2019).

Dragi bratje in sestre, na ta dan, ki je posvečen migrantom in beguncem, se združimo v molitvi za vse tiste, ki so morali zapustiti svojo deželo v iskanju pogojev za dostojno življenje. Začutimo, da smo skupaj z njimi na poti, skupaj imejmo »sinodo«, in jih vse, kakor tudi naslednje sinodalno zasedanje, zaupajmo »priprošnji blažene Device Marije, ki je znamenje zanesljivega upanja in tolažbe na poti vernega Božjega ljudstva« (Poročilo, Za nadaljevanje poti).

Molitev

Bog, vsemogočni Oče,
smo Tvoja romarska Cerkev
na poti proti nebeškemu kraljestvu.
Živimo vsak v svoji domovini,
toda kot bi bili tujci.
Vsaka tuja pokrajina je naša domovina
in vendar je vsaka domovina za nas tuja dežela.
Živimo na zemlji,
vendar smo meščani nebes.
Ne dovoli, da bi postali gospodarji
tistega koščka sveta,
ki si nam ga dal kot začasno bivališče.
Pomagaj nam, da nikoli ne bomo nehali
skupaj z našimi brati in sestrami migranti hoditi
proti večnemu prebivališču, ki si nam ga pripravil.
Odpri naše oči in naše srce,
da bo vsako srečanje s človekom v stiski
postalo srečanje z Jezusom, tvojim Sinom in našim Gospodom.
Amen.