Papeževa poslanica za svetovni dan molitve za skrb za stvarstvo: Upaj in delaj s stvarstvom
Papež Frančišek
POSLANICA NJEGOVE SVETOSTI
PAPEŽA FRANČIŠKA
ZA SVETOVNI DAN MOLITVE ZA SKRB ZA STVARSTVO
1. september 2024
Upaj in delaj s stvarstvom
Dragi bratje in sestre!
»Upaj in delaj s stvarstvom«. To je tema Dneva molitve za skrb za stvarstvo, ki bo prihodnjega 1. septembra. Nanaša se na Pismo sv. Pavla Rimljanom 8,19-25. Apostol pojasnjuje, kaj pomeni živeti po Duhu in se osredotoča na zanesljivo upanje na odrešenje po veri, ki je novo življenje v Kristusu.
1. Začnimo s preprostim vprašanjem, ki pa lahko nima očitnega odgovora: če smo resnično verni, kako to, da imamo vero? Ne gre toliko za to, da »mi verujemo« v nekaj presežnega, česar naš razum ne more razumeti, nedosegljivo skrivnost oddaljenega in daljnega, nevidnega in neimenljivega Boga. Prej gre za to, bi dejal sv. Pavel, da v nas prebiva Sveti Duh. Da, verujemo zato, ker je sama Božja ljubezen »izlita v naša srca« (Rim 5,5). Zato je Duh sedaj resnično »poroštvo naše dediščine« (Ef 1,14) kot izziv, da bi se v življenju stalno stegovali k večnim dobrinam, skladno s polnostjo Jezusove lepe in dobre človeškosti. Duh vernike dela ustvarjalne, dejavne v ljubezni. Vpeljuje jih na veliko pot duhovne svobode, ki pa ni brez boja med logiko sveta in logiko Duha, ki imata nasprotujoče si sadove (Gal 5,16-17). Vemo, da je prvi sad Duha, povzetek vseh drugih, ljubezen. Vodeni po Svetem Duhu so torej verniki Božji otroci, ter se lahko obračajo nanj in ga kličejo »Aba, Oče« (Rim 8,15), tako kot Jezus, v svobodi nekoga, ki ne pade več v strah pred smrtjo, ker je Jezus vstal od mrtvih. To je veliko upanje: Božja ljubezen je zmagala, še vedno zmaguje in bo še zmagovala. Usoda slave je za novega človeka, ki živi v Duhu, že zagotovljena, kljub perspektivi telesne smrti. To upanje ne razočara, kakor opozarja tudi Bula ob napovedi prihodnjega jubileja.[1]
2. Kristjanovo bivanje je življenje vere, dejavne v ljubezni in prekipevajoče od upanja, v pričakovanju ponovnega Gospodovega prihoda v slavi. Ni problem v »zamujanju« paruzije, njegovega drugega prihoda. Vprašanje je drugo: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8). Da, vera je dar, sad prisotnosti Duha v nas, je pa tudi naloga, ki jo moramo izvršiti v svobodi, v pokorščini Jezusovi zapovedi ljubezni. To je blaženo upanje, za katerega moramo pričevati: Kje? Kdaj? Kako? V dramah trpečega človeškega mesa. Če se sanja, se mora sedaj sanjati z odprtimi očmi, ki jih oživljajo vizije ljubezni, bratstva, prijateljstva in pravičnosti za vse. Krščansko odrešenje vstopa v globino bolečine sveta, ki ne zajema samo ljudi, ampak celotno stvarstvo, naravo samo, v človekov oikos, njegovo življenjsko okolje; zajema stvarstvo kot »zemeljski paradiž«, mater zemljo, ki bi morala biti kraj veselja in obljube sreče za vse. Krščanski optimizem temelji na živem upanju, ki ve, da vse teži k Božji slavi, po zadnji izvršitvi v njegovem miru, po telesnem vstajenju v pravičnosti, »iz slave v slavo«. V času, ki mineva, pa si delimo bolečino in trpljenje: vse stvarstvo vzdihuje (prim. Rim8,19-22), kristjani vzdihujejo (prim. vv. 23-25), pa tudi Duh sam vzdihuje (prim. vv. 26-27). Vzdihovanje kaže nemir in trpljenje, skupaj s hrepenenjem in željo. Vzdihovanje izraža zaupanje v Boga in izročanje njegovi ljubeči in zahtevni družbi glede na uresničitev njegovega načrta, ki je veselje, ljubezen in mir v Svetem Duhu.
3. Vse stvarstvo je vključeno v ta proces novega rojstva in vzdihujoč čaka na osvoboditev: gre za skrito rast, ki zori, skoraj kot »gorčično zrno, ki postane veliko drevo« ali »kvas v testu« (prim. Mt 13,31-33). Začetki so zelo majhni, pričakovani sadovi pa so lahko brezmejno lepi. Kot pričakovanje nekega rojstva – razodetja Božjih otrok – je upanje možnost, da ostanemo trdni sredi nasprotij, da ne izgubimo poguma v času stisk in spričo človeškega barbarstva. Krščansko upanje ne razočara, pa tudi ne vara. Če je ječanje stvarstva, kristjanov in Duha predhajanje in pričakovanje odrešenja, ki že deluje, smo sedaj potopljeni v mnoga trpljenja, ki jih sv. Pavel opisuje kot »stiske, nadloge, preganjanja, lakota, nagota, nevarnost, meč« (prim. Rim 8,35). Upanje je torej alternativno branje zgodovine in človeških dogodkov: ne varljivo, ampak trezno, iz treznosti vere, ki vidi nevidno. To videnje je potrpežljivo čakanje, kot je to bilo Abrahamovo ne-videnje. Rad se spomnim velikega vizionarskega redovnika, Joahima da Fiore, kalabrijskega opata, ki je bil »luč zlata, ki ji preroška moč bila je dana«, kot pravi Dante Alighieri.[2] V času krvavih bojev, spopadov med papeštvom in cesarstvom, križarskih vojn, krivoverstev in posvetnosti Cerkve, je znal pokazati ideal novega duha sožitja med ljudmi, ki nosi izraz vesoljnega bratstva in krščanskega miru, ki je sad živetega evangelija. Tega duha družbene pravičnosti in vesoljnega bratstva sem predlagal v Fratelli tutti (Vsi smo bratje). Ta harmonija med ljudmi se mora v »vključujočem antropocentrizmu« (prim. Laudate Deum, 67) razširiti tudi na stvarstvo v odgovornosti za človeško in celostno ekologijo, ki je pot odrešenja za naš skupni dom in za nas, ki v njem prebivamo.
4. Zakaj je toliko zla na svetu? Zakaj toliko krivic, toliko bratomornih vojn, ki morijo otroke, uničujejo mesta, onesnažujejo človekovo življenjsko okolje, mater zemljo, ki je posiljena in opustošena? Sv. Pavel, ki se implicitno sklicuje na Adamov greh, pravi: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine« (Rim 8,22). Moralni boj kristjanov je povezan z »vzdihovanjem« stvarstva, ker je bilo stvarstvo »namreč podvrženo ničevosti« (v. 20). Vse vesolje in vsaka ustvarjenina »nestrpno« vzdihuje in hrepeni, da bi presegli sedanje stanje in ponovno vzpostavili prvotno. Osvoboditev človeka namreč vključuje tudi osvoboditev vseh drugih ustvarjenin, ki so bile v solidarnosti s človeškim stanjem postavljene pod jarem suženjstva. Tako kot človeštvo je tudi stvarstvo – brez svoje krivde – zasužnjeno in je nezmožno delati to, za kar je zasnovano, to se pravi, da bi imelo trajen smisel in namen; podvrženo je razkrajanju in smrti, ki ju človeške zlorabe narave še poslabšajo. Toda v nasprotnem smislu je odrešenje človeka v Kristusu zanesljivo upanje tudi za stvarstvo: dejansko »se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok« (Rim 8,21). Tako da v Kristusovem odrešenju lahko v upanju zremo vez solidarnosti med ljudmi in vsemi drugimi ustvarjeninami.
5. V upanja polnem in vztrajnem pričakovanju Jezusovega ponovnega prihoda v slavi, Sveti Duh verno skupnost ohranja budno in jo nenehno poučuje, jo kliče k spreobrnjenju v slogu življenja, da bi se zoperstavila človeški degradaciji okolja in pokazala tisto družbeno kritiko, ki je predvsem pričevanje o možnosti za spremembo. To spreobrnjenje je v prehodu od arogance nekoga, ki hoče gospodovati nad drugimi in nad naravo – ki je skrčena na predmet manipulacije – k ponižnosti nekoga, ki poskrbi za druge in za stvarstvo. »Kajti človek, ki predpostavlja, da bo zamenjal Boga, postane najhujša nevarnost zase« (Laudate Deum, 73), saj je Adamov greh še uničil temeljne odnose, od katerih človek živi: odnos z Bogom, s seboj in z drugimi človeškimi bitji, pa tudi z vesoljem. Vse te odnose je potrebno sinergijsko ponovno vzpostaviti, jih rešiti, »narediti pravične«. Nobeden ne sme manjkati. Če manjka eden, vse propade.
6. Upati in delovati s stvarstvom pomeni predvsem združiti moči in na skupni poti z vsemi moškimi in ženskami dobre volje prispevati k ponovnemu razmisleku »o vprašanju človeške moči, o njenem pomenu in o njenih mejah. Naša moč se je namreč v le nekaj desetletjih bliskovito povečala. Dosegli smo impresiven in presenetljiv tehnološki napredek, ne da bi opazili, da smo hkrati postali izjemno nevarni, da smo postali sposobni ogroziti življenja številnih bitij in svoje lastno preživetje« (Laudate Deum, 28). Nenadzorovana moč ustvarja pošasti in se obrne proti nam samim. Zato je danes nujno postaviti etične meje razvoju umetne inteligence, ki bi jo z njeno sposobnostjo računanja in simulacije lahko uporabili za gospodovanje nad človekom in nad naravo, namesto da bi jo postavili v službo miru in celostnega razvoja (prim. Sporočilo za Svetovni dan miru 2024).
7. »Sveti Duh nas spremlja v življenju«: to so dobro razumeli dečki in deklice, zbrani na Trgu svetega Petra za svoj prvi Svetovni dan, ki sovpadal z nedeljo Svete Trojice. Bog ni abstraktna ideja neskončnosti, ampak je ljubeči Oče, Sin, prijatelj in odrešenik vsakega človeka in Sveti Duh, ki vodi naše korake po poti ljubezni. Pokorščina Duhu ljubezni korenito spremeni človekovo držo: iz »roparja« v »obdelovalca« vrta. Zemlja je zaupana človeku, vendar ostaja Božja (prim. 3 Mz 25,23). To je teološki antropocentrizem judovsko-krščanskega izročila. Zato je domišljanje, da posedujemo naravo in ji gospodujemo ter da manipuliramo z njo po svojih željah, neka oblika malikovanja. Prometejski človek, pijan od svoje tehnokratske moči, prevzetno postavlja zemljo v »ne milostno« stanje, to je brez Božje milosti. Če pa je Božja milost umrli in vstali Jezus, je res, kar je dejal Benedikt XVI.: »Človeka ne odrešuje znanost. Človek je odrešen po ljubezni« (Okrožnica Spe salvi, 26), po Božji ljubezni v Kristusu, od katere nas nič in nihče nikoli ne bo mogel ločiti (prim. Rim 18,38-39). Ustvarjenina, ki jo privlači njena prihodnost, ni statična ali zaprta sama vase. Danes se tudi po zaslugi odkritij sodobne fizike vez med snovjo in duhom vedno bolj očarljivo predstavlja našemu spoznanju.
8. Poleg tega, da je etično, je varovanje stvarstva tudi pretežno teološko vprašanje: zadeva namreč preplet med skrivnostjo človeka in skrivnostjo Boga. Temu prepletu lahko rečemo »generativno«, saj sega v dejanje ljubezni, s katero Bog ustvari človeka v Kristusu. To Božje stvariteljsko dejanje daje in utemeljuje človekovo svobodno delovanje in njegovo etičnost: svobodno prav v njegovi ustvarjenosti po Božji podobi, ki je Jezus Kristus, in je zaradi tega »predstavnik« ustvarjenine v Kristusu samem. Obstaja presežna motivacija (teološko-etična), ki zavezuje kristjana, da pospešuje pravičnost in mir v svetu tudi preko univerzalne namembnosti dobrin: gre za razodetje Božjih otrok, ki ga stvarstvo pričakuje, ko vzdihuje v porodnih bolečinah. V igri ni samo človekovo zemeljsko življenje v tej zgodovini, gre predvsem za njegovo usodo v večnosti, za eshaton naše blaženosti, za raj našega miru, v Kristusu, Gospodarju vesolja, v Križanem in Vstalem iz ljubezni.
9. Upati in delovati s stvarstvom torej omeni živeti utelešeno vero, ki zna vstopiti v trpeče in upajoče meso ljudi, tako da z njimi deli pričakovanje telesnega vstajenja, za katero so verniki vnaprej določeni v Kristusu Gospodu. V Jezusu, večnem Sinu v človeškem mesu, smo v resnici Očetovi otroci. Po veri in krstu se začne za vernika življenje po Duhu (prim. Rim 8,2), sveto življenje, življenje Očetovih otrok, tako kot Jezus (prim. Rim 8,14-17), kajti po moči Svetega Duha Kristus živi v nas (prim. Gal 2,20). Življenje, ki postane pesem ljubezni do Boga, za človeštvo, s stvarstvom in za stvarstvo, in doseže svojo polnost v svetosti.[3]
Rim, Sveti Janez v Lateranu, 27. junija 2024
[1] Spes non confundit, Bula ob napovedi rednega jubileja leta 2025 (9. maja 2024).
[2] Božanska komedija, Raj, XII, 141.
[3] Pesniško je to izrazil rosminijanski duhovnik Clemente Rebora: “Ko se stvarstvo v Kristusu dviga k Očetu,/ je v nedoumljivi usodi vse bolečina poroda: / koliko je treba umreti, da bi se življenje rodilo! / tudi od ene same Matere, ki je božanska, / pridemo srečno k luči: / življenje, ki ga ljubezen poraja v joku, /in če hrepeni, je tu doli poezija; / toda samo svetost to pesem izpolni« (Curriculum vitae, “Poesia e santità”: Poesie, prose e traduzioni, Milano 2015, str. 297).
