Pri papežu člani ROACO: Bodite sejalci upanja na Bližnjem vzhodu

Andreja Červek – Vatikan

»Gledam vas in s pogledom svojega srca mislim na vzhodne Cerkve,« je sveti oče začel svoj govor. »To so Cerkve, ki jih je treba ljubiti: varujejo edinstveno duhovno in modrostno izročilo in nam imajo veliko povedati o krščanskem življenju, sinodalnosti in liturgiji; pomislimo na cerkvene očete, koncile, meništvo – neprecenljive zaklade za Cerkev. Med vzhodnimi Cerkvami so tiste, ki so v polnem občestvu z naslednikom apostola Petra. Katoliško občestvo bogatijo z veličino svoje zgodovine in svojih posebnosti.«

»Toda ta lepota je ranjena. Mnogo vzhodnih Cerkva je strtih pod težkim križem in so postale “mučeniške Cerkve” – v sebi nosijo Kristusove stigme. Da, tako kot je bilo Gospodovo meso prebodeno z žeblji in sulico, so številne vzhodne skupnosti ranjene in krvaveče zaradi konfliktov in nasilja, ki jih trpijo.« Papež je spomnil na tiste v Sveti deželi in Ukrajini, Siriji, Libanonu, na celotnem Bližnji vzhodu, Kavkazu in v Tigraju v Etiopiji. »Prav tam, kjer živi velik del vzhodnih katoličanov, vojna barbarstva divjajo na grozovit način,« je dodal.

Najti najboljše načine za lajšanje trpljenja

»In mi, bratje in sestre, ne moremo ostati brezbrižni,« je poudaril in se skliceval na apostola Pavla, ki je jasno zapisal, da se je treba spominjati najbolj potrebnih med kristjani (prim. Gal 2,10), ter pozval k solidarnosti z njimi (prim. 2 Kor 8-9). »To je beseda,  navdihnjena od Boga, vi iz združenja ROACO pa ste roke, ki dajejo meso tej besedi: roke, ki prinašajo pomoč in dvigujejo trpeče. Zato ste se zbrali: ne zato, da bi imeli govore in snovali teorije, ne zato, da bi razvijali geopolitične analize, ampak zato, da bi našli najboljše načine, kako se približati in olajšati trpljenje naših vzhodnih bratov in sester,« je izpostavil papež.

Pomagati vzhodnim katoliškim Cerkvam

Nanje se je obrnil s prošnjo, naj še naprej podpirajo vzhodne katoliške Cerkve in jim v teh dramatičnih časih pomagajo, da bodo trdno zasidrane v evangeliju.

»Naj z vašo podporo zmorejo nadomestiti tisto, kar bi civilna oblast morala zagotoviti najšibkejšim in najbolj ubogim, pa ne more, ne zna ali noče zagotoviti. Bodite spodbuda, da bodo duhovniki in redovniki vedno prisluhnili kriku svojega ljudstva, da bodo občudovanja vredni zaradi svoje vere, ki postavlja evangelij pred nesoglasja ali osebne interese, da bodo enotni pri pospeševanju dobrega, saj smo v Cerkvi vsi Kristusovi, Kristus pa Božji (prim. 1 Kor 3,23).«

Ste sejalci upanja

Sveti oče se je zbranim predstavnikom agencij, ki podpirajo vzhodnE Cerkve, zahvalil za njihovo delo ter jim dejal, da so evangelizatorji, soudeleženci poslanstva Cerkve in prinašalci Jezusove ljubezni.

»Koliko ljudi je v preteklih letih prejelo sadove vaše velikodušnosti! Ste sejalci upanja, pričevalci, ki ste v slogu evangelija poklicani, da delujete krotko in brez hrupa. Skoraj vse, kar počnete, ne izstopa v očeh sveta, je pa všeč Božjim očem. Hvala vam, ker tistim, ki uničujejo, odgovarjate z obnovo; tistim, ki jim je zanikano dostojanstvo, vračate upanje; na otroške solze odgovarjate z nasmehom tistih, ki ljubijo; zlobni logiki moči odgovarjate s krščansko logiko služenja. Semena, ki jih polagate v tla, onesnažena s sovraštvom in vojno, bodo vzklila. In postala bodo preroštvo drugačnega sveta, ki ne verjame v zakon močnejšega, temveč v moč neoboroženega miru.«

Nasilje nas ne bo nikoli pripeljalo k miru

Papež se je navezal na temo, o kateri se je govorilo med plenarnim zasedanjem, in sicer na razmere v Sveti

 deželi. Kot je zatrdil, so verniki po vsem svetu poklicani, da izrazijo svojo bližino »tam, kjer se je vse začelo, kjer so apostoli dobili nalogo, da gredo v svet oznanjat evangelij«; kristjane v Sveti deželi in na celotnem Bližnjem vzhodu naj spodbudijo, »naj bodo močnejši od skušnjave, da bi zapustili svojo domovino, razdejano od spopadov«.

»Koliko bolečine povzroča vojna, ki je še bolj silovita in nesmiselna v krajih, kjer je bil oznanjen evangelij miru! Tistim, ki podpihujejo spiralo spopadov in imajo od tega korist in dobiček, ponavljam: nehajte! Ustavite se, saj nasilje nikoli ne bo prineslo miru. Nujno je treba prekiniti ogenj, se srečati in vzpostaviti dialog, da bi različnim ljudstvom omogočili sobivanje, kar je edina možna pot do stabilne prihodnosti. Z nesmiselno in brezizhodno vojno ne bo nihče zmagovalec: vsi bodo poraženi. Prisluhnimo tistim, ki trpijo zaradi posledic, kot so žrtve in pomoči potrebni, prisluhnimo pa tudi krikom mladih, navadnih ljudi in ljudstev, ki so utrujeni od vojne retorike, od sterilnih refrenov, ki vedno krivijo druge in delijo svet na dobre in slabe, od voditeljev, ki s težavo sedejo za eno mizo, da bi našli mediacijo in spodbudili rešitve.«

Spodbujati miru je značilnost krščanske vere

Sveti oče je spregovoril tudi o tragičnih razmerah v Ukrajini, za katero – kot je dejal – moli in ne neha pozivati k molitvi: »Naj temu ljubemu prebivalstvu posijejo žarki miru, naj se osvobodijo vojni ujetniki in otroci vrnejo v domovino. Spodbujanje miru in osvoboditev ujetnikov sta značilnosti krščanske vere (prim. Mt 5,9; Lk 4,18), ki je ni mogoče spremeniti v orodje moči.« Spomnil je tudi na humanitarne razmere razseljenih ljudi na območju Karabaha, kjer ROACO prav tako pomaga tamkajšnjemu prebivalstvu.

Poskrbeti za vernike v diaspori

Veliko vzhodnih kristjanov, morda več kot kdaj koli prej, je danes na begu pred spopadi ali migrirajo, da bi našli delo in boljše življenjske razmere, zato mnogi živijo v diaspori. O pastoralni oskrbi vzhodnih kristjanov, ki živijo zunaj svojega izvornega ozemlja, se je razpravljalo tudi med plenarnim zasedanjem. Kot je zatrdil sveti oče, gre za aktualno in pomembno vprašanje.

»V nekaterih Cerkvah zaradi množičnih migracij v zadnjih desetletjih večina vernikov živi zunaj njihovega tradicionalnega ozemlja, kjer je pastoralna oskrba pogosto slabša zaradi pomanjkanja duhovnikov, struktur in ustreznega znanja. Tako tisti, ki so že morali zapustiti svojo domovino, tvegajo, da bodo ostali tudi brez svoje verske identitete. Z novimi generacijami se tako izgublja duhovna dediščina Vzhoda, ki je nepogrešljivo bogastvo za katoliško Cerkev.«

Papež je izrazil hvaležnost latinskim škofijam, ki sprejemajo vzhodne vernike in spoštujejo njihovo tradicijo, ter jih povabil, naj »poskrbijo zanje, da bodo ti bratje in sestre ohranili svoje obrede žive in trdne«. Dikasterij za vzhodne Cerkve pa je spodbudil, naj si za to prizadeva tudi z opredelitvijo načel in norm, ki bodo latinskim pastirjem v pomoč pri podpori vzhodnim katoličanom v diaspori.