Rimljani so se pred 80 leti zaobljubili Mariji

Vatican News

Sveti oče na začetku zapiše, da je »duhovno povezan s celotno škofijsko skupnostjo, ki prvič obhaja bogoslužni spomin svete Marije rešiteljice rimskega ljudstva (Salus Populi Romani)«.
Ob tem spomni, da je pobožnost do starodavne ikone, ki se nahaja v baziliki Marije Velike, »že stoletja živa v srcih Rimljanov, ki so se k njej obračali s prošnjami in priprošnjami, zlasti v času kuge, naravnih nesreč in vojn. Pred to podobo so odmevali najpomembnejši dogodki verskega in civilnega življenja v Rimu. Zato ni presenetljivo, da se je rimsko ljudstvo želelo ponovno izročiti Mariji Salus Populi Romani, medtem ko je Mesto doživljalo nočno moro nacističnega opustošenja«.

»Osemdeset let pozneje želi biti spomin na ta tako pomenljiv dogodek priložnost za molitev za tiste, ki so izgubili življenje v drugi svetovni vojni, ter za ponovno premišljevanje o strašni nadlogi vojne. Na različnih koncih sveta je še danes odprtih preveč spopadov. Mislim zlasti na mučeno Ukrajino, na Palestino in Izrael, na Sudan, Mjanmar, kjer se še vedno sliši hrup orožja in se preliva še več človeške krvi. To so drame, ki zadevajo neštete nedolžne žrtve, katerih kriki groze in trpljenja postavljajo pod vprašaj vest vseh: ne moremo in ne smemo popustiti logiki orožja!«

Sveti oče v nadaljevanju pisma spomni na vprašanje papeža Pavla VI. leta 1965, dvajset let po koncu druge svetovne vojne, v govoru na sedežu OZN: »Ali bo svet kdaj spremenil partikularistično in vojno miselnost, ki je doslej stkala tako velik del njegove zgodovine?« (4. oktober 1965). Gre za vprašanje, ki po besedah papeža Frančiška še vedno čaka na odgovor in vse »spodbuja, naj si konkretno prizadevajo za mir v Evropi in po vsem svetu. Mir je Božji dar, ki mora tudi danes najti srca, ki so ga pripravljena sprejeti ter si prizadevati biti graditelji sprave in pričevalci upanja«.

Zatem sveti oče izrazi željo, da bodo pobude »v spomin na ljudsko zaobljubo Božji Materi na štirih krajih, ki so bili protagonisti tistega dogodka, v Rimljanih poživile odločitev, da bi bili povsod graditelji resničnega miru in bi ponovno izpostavili pomen bratstva kot bistvenega pogoja za razrešitev sporov in sovražnosti. Graditelj miru je lahko tisti, ki ga ima v sebi in si s pogumom in krotkostjo prizadeva za ustvarjanje vezi, za vzpostavljanje odnosov med ljudmi ter blaženje napetosti v družini, na delovnem mestu, v šoli, med prijatelji. Tako uresničuje evangeljski blagor: "Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci" (Mt 5,9)«.

Ob koncu sporočila sveti oče Marijo prosi, naj za celotno človeštvo izprosi dar soglasja in miru. Vse prebivalce Rima, »zlasti ostarele, bolne, osamljene in tiste, ki so v težavah,« izroča materinski priprošnji Marije rešiteljice rimskega ljudstva. »Naj ona, Devica nežnosti in tolažbe, okrepi vero, upanje in ljubezen, da bi mogli v svetu izžarevati Božjo ljubezen in usmiljenje.«