Sveti oče: Naj državi Palestina in Izrael živita druga ob drugi

Vatican News

Sveti oče se je uvodoma zbranim zahvalil za njihovo prisotnost in spomnil, da sta pred desetimi leti takratni izraelski predsednik, pokojni Šimon Peres, in palestinski predsednik, Mahmud Abas, odzvala njegovemu povabilu, da bi v vatikanskih vrtovih skupaj Boga prosili za dar miru. To željo je papež izrazil nekaj tednov pred tem, ko je kot romar obiskal Sveto deželo. Ob tem je dejal, da v srcu nosi veliko hvaležnost Gospodu za tisti dan, hkrati pa ohranja spomin na čustven objem, ki sta si ga predsednika izmenjala tudi v navzočnosti ekumenskega patriarha Bartolomeja I. ter predstavnikov krščanske, judovske in muslimanske skupnosti iz Jeruzalema.

»Danes je pomembno, da se spominjamo tistega dogodka, zlasti v luči tega, kar se žal dogaja v Palestini in Izraelu. Že več mesecev smo priča naraščajoči sovražnosti in pred našimi očmi vidimo umirati veliko ljudi, med njimi tudi mnogo nedolžnih. Vse to trpljenje, brutalnost vojne, nasilje, ki ga sproža, sovraštvo, ki ga seje tudi v prihodnje generacije, bi nas morali prepričati, da je "po vsaki vojni svet slabši kot pred njo. Vojna je neuspeh za politiko in človeštvo, sramotna predaja, poraz pred silami zla" (Okrožnica Fratelli tutti, 261).

Zato se ne smemo slepiti, da lahko vojna reši probleme in pripelje do miru, temveč moramo biti kritični in pozorni na ideologijo, ki je danes žal prevladujoča, in v skladu s katero so "konflikti, nasilje in razprtije del normalnega delovanja družbe" (ibid., 236). V igri so vedno boj za oblast med različnimi družbenimi skupinami, gospodarski interesi in mednarodno politično uravnoteževanje, katerega cilj je navidezni mir, pri čemer se beži pred resničnimi problemi.«

Sveti oče je nadalje poudaril, da si je v času, ki ga zaznamujejo tragični konflikti, potrebno ponovno prizadevati za izgradnjo miroljubnega sveta: »Vsem, vernikom in ljudem dobre volje, bi rad rekel: ne prenehajmo sanjati o miru in graditi miroljubnih odnosov!
Vsak dan molim, da bi se ta vojna končno končala. Mislim na vse tiste, ki trpijo v Izraelu in v Palestini: na kristjane, na jude, na muslimane. Mislim na to, kako nujno je, da se iz ruševin Gaze končno vznikne odločitev, da se ustavi orožje, in zato pozivam k prekinitvi ognja; mislim na družinske člane in izraelske talce in prosim, naj bodo čim prej izpuščeni; mislim na palestinsko prebivalstvo in prosim, naj bo zaščiteno in naj prejme vso potrebno humanitarno pomoč; mislim na številne ljudi, ki so bili zaradi spopadov razseljeni in prosim, naj se njihovi domovi kmalu obnovijo, da se bodo lahko v miru vrnili vanje. Mislim tudi na tiste Palestince in Izraelce dobre volje, ki sredi solza in trpljenja ne prenehajo v upanju čakati na prihod novega dne in si prizadevajo za predčasno zoro mirnega sveta, v katerem bodo vsa ljudstva "prekovala svoje meče v lemeže in svoje sulice v srpe. Ne bo vzdignil narod meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja" (Iz 2,4).«

»Vsi moramo delati in si prizadevati za dosego trajnega miru, kjer bosta lahko Država Palestina in Država Izrael živeli druga ob drugi in porušili zidove sovraštva; in vsi moramo imeti v srcu Jeruzalem, da bo postal mesto bratskega srečanja med kristjani, judi in muslimani, zaščiteno s posebnim statutom, zagotovljenim na mednarodni ravni.

Bratje in sestre, danes smo tukaj, da bi prosili za mir. Prosimo zanj Boga kot dar njegovega usmiljenja. Miru se namreč ne sklepa samo na podlagi sporazumov na papirju ali na mizah človeških in političnih kompromisov. Mir se rodi v spremenjenih srcih, nastane tedaj, ko vsakega od nas doseže in se nas dotakne Božja ljubezen, ki raztopi našo sebičnost, razbija naše predsodke ter nam daje okus in veselje prijateljstva, bratstva in medsebojne solidarnosti. Miru ne more biti, če najprej ne dopustimo, da Bog sam razoroži naše srce, da postane gostoljubno, sočutno in usmiljeno. To so lastnosti Boga: gostoljubna bližina, sočutje in usmiljenje. Bog je blizu, sočuten in usmiljen.«

»Ta večer želimo torej obnoviti svojo molitev, ponovno želimo dvigniti k Bogu svojo prošnjo za mir, kakor pred desetimi leti. Gospoda želimo prositi, naj stori, da bo oljka, ki smo jo posadili tisti dan, še naprej rasla: postala je že močna, bujna, saj je bila zavarovana pred vrtovi in skrbno zalivana. Na enak način moramo prositi Boga, da bi mogel mir vzkliti v srcu vsakega človeka, v vsakem ljudstvu in narodu, na vsakem kosu zemlje, zaščiten pred vojnimi vetrovi in bi ga zalivali tisti, ki si vsak dan prizadevajo živeti v bratstvu.«

»Ne prenehajmo sanjati o miru, ki nam daje nepričakovano veselje, da se čutimo del ene človeške družine. To veselje sem videl pred nekaj dnevi v Veroni na obrazih dveh očetov, Izraelca in Palestinca, ki sta se pred vsemi objela. To je tisto, kar potrebujeta Izrael in Palestina: objem miru!«

Ob koncu nagovora je sveti oče zbrane povabil, naj se mu pridružijo v prošnji Gospodu, »da bi voditelji narodov in sprte strani ponovno našli pot soglasja in edinosti«, zatem pa so skupaj ponovili molitev, ki so jo prebrali tudi pred desetimi leti.