Sveti oče predlaga tri »sinodalne kreposti« na poti duhovnega spreobrnjenja
Vatican News
Papež želi, da bi bila sinodalnost način delovanja v Cerkvi
Sveti oče se je v nagovoru navezal na temo tokratnega srečanja, ki je potekalo pod naslovom »Izziv sinodalnosti za poslanstvo«. Uvodoma je spomnil, da je že večkrat povedal, da je za sinodalno pot potrebno »duhovno spreobrnjenje, saj brez notranje spremembe ne dosežemo dolgotrajnih rezultatov«. Tudi tokrat je papež izrazil svojo željo, da bi po tej sinodi sinodalnost ostala kot »stalni način delovanja v Cerkvi: na vseh ravneh, da bi vstopila v srca vseh, pastirjev in vernikov ter postala skupni "cerkveni slog"«. Vendar pa vse to bo besedah svetega očeta terja spremembo, ki se mora zgoditi v vsakem izmed nas, to je resnično »spreobrnjenje«. Ob tem je spomnil, da je bil prvi, ki je želel sinodalnost v latinski Cerkvi, papež Pavel VI., ki je po koncu koncila ustanovil tajništvo škofovske sinode. »Vzhodna Cerkev je sinodalnost ohranila, medtem ko jo je latinska izgubila. In danes, po skoraj 60 letih, lahko rečemo, da je sinodalnost vstopila v način delovanja Cerkve,« je dejal sveti oče ter dodal, da v središču sinode o sinodalnosti ni določen problem, ki ga je potrebno obravnavati, ampak je tisto, kar je najpomembnejše, pot župnije, škofije itd. »Gre za univerzalnost v sinodalnosti.«
Tri »sinodalne kreposti« za duhovno spreobrnjenje
Kot pomoč na poti duhovnega spreobrnjenja je papež nakazal tri drže, ki jih je poimenoval »sinodalne kreposti« in jih najdemo v pasijonu v Markovem evangeliju (prim. 8,33; 9,31; 10,32-34): misliti po Božje, presegati vsakršno zaprtost ter gojiti ponižnost.
Misliti po Božje
»Prvič: misliti po Božje. Po prvi napovedi trpljenja nam evangelist pove, da Peter graja Jezusa. Prav on, ki bi moral biti zgled in pomagati drugim učencem, da bi bili v polnosti v službi Učiteljevega dela, nasprotuje Božjim načrtom, ko zavrača njegovo trpljenje in smrt. In Jezus mu reče: "Ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško" (Mr 8,32).
To je prva velika notranja sprememba, ki se pričakuje od nas: preiti od "zgolj človeškega mišljenja" k "Božjemu mišljenju". V Cerkvi bi se morali pred vsako odločitvijo, pred začetkom katerega koli programa, apostolata, poslanstva vedno vprašati: kaj Bog želi od mene, kaj Bog želi od nas, v tem trenutku, v tej situaciji? Ali je to, kar imam v mislih, kar imamo kot skupina v mislih, res "Božje mišljenje"? Ne pozabimo, da je protagonist sinodalne poti Sveti Duh, ne mi: samo on nas uči poslušati Božji glas, kot posameznike in tudi kot Cerkev.
Bog je vedno večji od naših idej, večji od prevladujoče miselnosti, od trenutne "cerkvene mode", tudi od karizme naše skupine ali gibanja. Zato nikoli ne smemo imeti za samoumevno, da smo "v sozvočju" z Bogom: raje si vedno prizadevajmo, da bi se dvignili nad sebe, da bi se spreobrnili in razmišljali po Božje in ne po človeško. To je prvi veliki izziv: misliti po Božje.«
Presegati vsakršno zaprtost
»Drugič: presegati vsakršno zaprtost. Po drugi napovedi trpljenja Janez nasprotuje nekomu, ki je v Jezusovem imenu izganjal duhove, vendar ni bil iz kroga učencev. Rekel mu je: "Branili smo mu, ker ni hodil za nami" (Mr 9,38). Jezus ne odobrava njegove drže in mu reče: "Kdor ni proti nam, je za nas" (Mr 9,40); nato povabi vse apostole, naj raje pazijo nase, da ne bi bili pohujšanje za druge (prim. Mr 9,42-50).« Ob tem je sveti oče posvaril pred skušnjavo »zaprtega kroga«. Spomnil je, da so bili dvanajsteri izbrani, da bi bili temelj novega Božjega ljudstva, odprtega za vse narode zemlje, vendar pa niso dojeli tega velikega obzorja: obrnili so se vase in želeli braniti darove, ki so jih prejeli od Učitelja – ozdravljanje bolnikov, izganjanje hudih duhov, oznanjevanje Kraljestva –, kot da bi bili privilegiji.
To pa je po papeževih besedah izziv tudi za nas: da ne gremo onkraj tega, kar misli naš »krog«, da smo prepričani, da je to, kar delamo mi, dobro za vse; da branimo, morda ne da bi se tega zavedali, stališča, privilegije ali ugled »skupine«. Ali pa da se ne odpremo drugim ljudem in načinom razmišljanja ter raznolikosti ne vidimo kot priložnost, ampak kot grožnjo.
Gojiti ponižnost
»Tretjič: gojiti ponižnost. Po tretji napovedi trpljenja Jakob in Janez prosita za častni mesti ob Jezusu. On pa jima odgovori tako, da vse povabi, naj se zavedajo, da resnična veličina ni v tem, da ti drugi strežejo, ampak v tem, da služiš vsem, saj je On sam prišel, da bi tako delal (prim. Mr 10,44-45).
Tu razumemo, da se mora duhovno spreobrnjenje začeti s ponižnostjo, ki je vstopna točka za vse kreposti. In tudi to nas spodbuja, da se vprašamo: kaj resnično iščem v odnosih z brati v veri? Zakaj si prizadevam za določene pobude v Cerkvi? In če se zavemo, da se v nas pojavi nekaj ošabnosti ali vzvišenosti, potem prosimo za milost, da bi se spreobrnili nazaj k ponižnosti. Kajti le ponižni storijo velike stvari v Cerkvi, saj ima tisti, ki je ponižen, trdne temelje, utemeljene na Božji ljubezni, ki nikoli ne mine, in zato ne išče drugega priznanja.«
Tudi ta faza duhovnega spreobrnjenja je po papeževih besedah temeljnega pomena za izgradnjo sinodalne Cerkve: »samo ponižna oseba ceni druge in sprejema njihov prispevek, nasvete, njihovo notranje bogastvo, pri čemer ne izpostavlja svojega "jaz", ampak "mi" skupnosti. Ponižni je tisti, ki brani občestvo v Cerkvi, se izogiba razhajanjem, premaguje napetosti, zna dati na stran tudi lastne pobude, da bi prispeval k skupnim projektom; in sicer zato, ker v služenju najde veselje in ne razočaranja ali zamere. Brez ponižnosti je resnično nemogoče živeti sinodalnost na vseh ravneh.«
Gibanja so namenjena služenju
Ob koncu svojega govora je sveti oče ponovno poudaril vlogo gibanj v Cerkvi: »Cerkvena gibanja so namenjena služenju, ne samim sebi. Žalostno je, kadar se sliši: jaz pripadam temu, drugemu ali drugemu … kakor da bi bilo nekaj več. Cerkvena gibanja so zato, da služijo Cerkvi, sami v sebi niso sporočilo ali cerkveno središče. Njihov namen je služenje. … Želim, da bi vam to srečanje in drugi podobni trenutki pomagali čim bolje ovrednotiti vaše karizme s cerkvenega vidika, da boste lahko velikodušno in dragoceno prispevali k evangelizaciji, h kateri smo vsi poklicani.«
