Išči

Papež: S »kruhom ljubezni« ponovno graditi to, kar sovraštvo uničuje

Papež Frančišek je na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi, ki so ga v Italiji obhajali v nedeljo, 2. junija 2024, vodil sveto mašo v baziliki svetega Janeza v Lateranu. Sledila je procesija do bazilike sv. Marije Velike, kjer je papež podelil evharistični blagoslov. Med homilijo je dejal, da nas evharistija vabi k zahvaljevanju, spominjanju ter zavedanju Jezusove realne prisotnost. Prav tako smo povabljeni, da se približamo bratom in neutrudno ponovno gradimo to, kar sovraštvo uničuje.

Vatican News

»Vzel je kruh in ga blagoslovil« (Mr 14,22). To je dejanje, s katerim se v evangeliju svetega Marka začne pripoved o ustanovitvi evharistije. Iz tega Jezusovega dejanja – blagoslova kruha – bi lahko izhajali, da bi razmislili o treh razsežnostih skrivnosti, ki jo obhajamo: zahvala, spomin in navzočnost.

Najprej: zahvala. Beseda »evharistija« pomeni prav »zahvala«: »zahvaliti se« Bogu za njegove darove, in v tem smislu je znamenje kruha pomembno. Gre za vsakodnevno hrano, s katero prinašamo na oltar vse, kar smo in kar imamo: življenje, dela, uspehe, pa tudi neuspehe, kar simbolizira lepa navada v nekaterih kulturah, kjer poberejo in poljubijo kruh, če pade na tla: da bi se spomnili, da je preveč dragocen, da bi ga vrgli stran, tudi potem ko pade. Evharistija nas torej uči blagoslavljati, vedno v zahvali sprejeti in poljubiti Božje darove, in to ne samo pri obhajanju svete maše, ampak tudi v življenju.

Na primer tako, da ne zapravljamo stvari in talentov, ki nam jih je dal Gospod. Pa tudi tako, da odpuščamo in dvigujemo tiste, ki delajo napake in padejo zaradi šibkosti ali zablod: vse je namreč dar in se ničesar ne sme izgubiti, ker nihče ne sme ostati na tleh in vsi morajo imeti možnost, da ponovno vstanejo in nadaljujejo pot. In to lahko delamo tudi v vsakdanjem življenju: tako da svoje delo opravljamo z ljubeznijo, s skrbnostjo in z natančnostjo, da ga živimo kot dar in poslanstvo. In vedno moramo pomagati tistim, ki padejo: v življenju lahko gledamo človeka od zgoraj navzdol samo v enem primeru: kadar mu pomagamo ponovno vstati. In to je naše poslanstvo.
Gotovo bi lahko dodali še veliko drugih stvari, za katere bi se zahvalili. Gre za pomembne »evharistične« drže, saj nas učijo sprejemati vrednost tistega, kar delamo in tistega, kar darujemo.

Prvič: zahvala. Drugič: »blagosloviti kruh« pomeni spominjati se. Česa? Za izraelsko ljudstvo je bil to spomin na osvoboditev iz egiptovskega suženjstva in začetek izhoda v obljubljeno deželo. Za nas pomeni podoživeti Kristusovo veliko noč, njegovo trpljenje in vstajenje, s katerim nas je osvobodil greha in smrti. Spominjati se svojega življenja, svojih uspehov, svojih napak, spominjati se Gospodove iztegnjene roke, ki nam vedno pomaga vstati, spominjati se Gospodove prisotnosti v našem življenju.

Nekateri pravijo, da so svobodni tisti, ki mislijo samo nase, tisti, ki v življenju uživajo, in tisti, ki brezbrižno in morda celo arogantno počnejo, kar hočejo, ne da bi upoštevali druge. Vendar pa to ni svoboda: to je prikrito suženjstvo, suženjstvo, ki nas dela še bolj sužnje.

Svobode ni mogoče najti v sefih tistih, ki kopičijo zase, niti na kavčih tistih, ki se lenobno predajajo odtujenosti in individualizmu: svobodo je mogoče najti v dvorani zadnje večerje, kjer se človek samo iz ljubezni in iz nobenega drugega razloga skloni pred brati, da bi jim podaril svoje služenje, svoje življenje.

Nazadnje je evharistični kruh Kristusova realna navzočnost. In s tem nam govori o Bogu, ki ni oddaljen, ki ni ljubosumen, ampak je blizu in solidaren s človekom; ki nas ne zapusti, ampak nas išče, čaka nas in nas spremlja, vedno; vse do te mere, da se nam izroči v roke. In ta njegova navzočnost nas tudi vabi, naj postanemo bližnji svojim bratom tam, kamor nas kliče ljubezen.

Dragi bratje in sestre, kako zelo je v našem svetu potreben ta kruh, njegov vonj in dišava; vonj, ki ima okus po hvaležnosti, okus po svobodi, okus po bližini! Vsak dan vidimo preveč ulic, ki so morda nekoč dišale po pečenem kruhu in so se zaradi vojne, sebičnosti in brezbrižnosti spremenile v kupe ruševin! Nujno je treba v svet ponovno prinašati dober in svež vonj kruha ljubezni, da bi še naprej upali in se ne bi naveličali ponovno graditi tega, kar sovraštvo uničuje.

To je tudi pomen dejanja, ki ga bomo kmalu storili z evharistično procesijo: od oltarja bomo med hišami našega mesta ponesli Jezusa. Tega ne počnemo zato, da bi se razkazovali ali poudarjali svojo vero, temveč zato, da bi vse povabili, naj v evharističnem kruhu sodeležijo novo življenje, ki nam ga je podaril Jezus. Udeležimo se procesije v tem duhu. Hvala.

Ponedeljek, 3. junij 2024, 16:08