Sveti oče: Znanost naj služi človeku današnjega časa
Andreja Červek – Vatikan
Mednarodni simpozij, ki ga organizira Vatikanska zvezdarna z naslovom »Črne luknje, gravitacijski valovi in prostorsko-časovne singularnosti«, je potekal v spomin na Georgea Lemaîtreja (1894–1966), belgijskega duhovnika in kozmologa, ki je na podlagi splošne teorije relativnosti razvil teorijo širjenja vesolja in prvi oblikoval hipotezo o nastanku vesolja, po kateri je bila vsa snov na začetku na zelo omejenem območju. Lemaître, sicer profesor na katoliški univerzi v Leuvenu, je bil od 1960 do 1966 tudi predsednik Papeške akademije znanosti. Mednarodna astronomska zveza je potrdila, da bi se znani Hubblov zakon moral pravilneje imenovati Hubblov-Lemaîtrejev zakon, na kar je v govoru spomnil tudi sveti oče.
Teme, na katere je pozorna tudi Cerkev
Udeleženci simpozija – s papežem so se srečali v četrtek, 20. junija 2024 – razpravljajo o zadnjih vprašanjih, ki jih zastavljajo znanstvene ugotovitve na področju kozmologije: o različnih rezultatih merjenja Hubblove konstante, skrivnostni naravi kozmoloških singularnosti (od velikega poka do črnih lukenj) in zelo aktualni temi gravitacijskih valov.
»Cerkev je pozorna na takšne raziskave in jih spodbuja, saj pretresajo občutljivost in inteligenco moških in žensk našega časa,« je zatrdil sveti oče. »Začetek vesolja, njegov končni razvoj, globoka struktura prostora in časa postavljajo človeka pred naporno iskanje smisla v prostranem scenariju, v katerem se lahko izgubi. Zaradi
tega ponovno odkrijemo pomen psalmistovih besed: “Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ? Naredil si ga malo nižjega od Boga, s slavo in častjo si ga ovenčal” (Ps 8,4-7). Zato je jasno, da so te teme posebej pomembne za teologijo, filozofijo, znanost in tudi za duhovno življenje.«
V Svetem pismu se na prikrit način nahajajo znanstvene resnice
»George Lemaître je bil zgleden duhovnik in znanstvenik. Njegova človeška in duhovna pot je vzor življenja, iz katerega se lahko vsi učimo,« je izpostavil papež. Spomnil je, da je Lemaître na očetovo željo študiral inženirstvo. Vpoklican je bil v vojsko in doživel grozote prve svetovne vojne. Kot odrasel je sledil svojemu duhovniškemu in znanstvenemu poklicu.
»Sprva je – kot pravijo – “konkordist”, kar pomeni, da verjame, da se v Svetem pismu na prikrit način nahajajo znanstvene resnice. Njegove človeške izkušnje in poznejše duhovne izpopolnitve ga nato pripeljejo do
spoznanja, da znanost in vera hodita po dveh različnih, a vzporednih poteh, med katerima ni nesoglasja. Nasprotno, ti dve poti se lahko med seboj usklajujeta, saj imata tako znanost kot vera za vernika isto matrico v absolutni Božji resnici. Njegova pot vere ga vodi do zavedanja, da sta stvarstvo in veliki pok dve različni realnosti in da Bog, v katerega verjame, ne more biti predmet, ki bi ga človeški razum lahko zlahka kategoriziral, ampak je “skriti Bog”, ki vedno ostaja v razsežnosti skrivnosti in ni povsem razumljiv.«
Vera in znanost povezani v ljubezni
Sveti oče je zbrane spodbudil k nadaljevanju razprav v vdanem in ponižnem duhu. »Naj vam svoboda in pomanjkanje pogojenosti, ki ju doživljate na tej konferenci, pomagata napredovati na vaših področjih proti Resnici, ki je zagotovo emanacija Božje ljubezni. Vera in znanost sta lahko povezani v ljubezni, če je znanost v službi moških in žensk našega časa in ni izkrivljena v njihovo škodo ali celo uničenje,« je zatrdil in jih spodbudil, naj se podajo na obrobja človeškega znanja: »Tu lahko doživimo Božjo ljubezen, ki poteši in pogasi žejo našega srca.«
