Za blažena bosta razglašena duhovnika, umorjena v Albaniji iz sovraštva do vere

Vatican News

Cerkev bo tako dobila dva nova blažena mučenca: frančiškana Luigija Palića in škofijskega duhovnika Gjona Gazullija. Prvega so črnogorski vojaki aretirali, pretepli, mučili in nato umorili, ker je nasprotoval nasilju nad prebivalstvom ter prisilnim spreobračanjem katoličanov in muslimanov v pravoslavje. Drugi pa je bil na podlagi lažnih obtožb obsojen na smrt z obešanjem, ker je vlada menila, da je njegovo delovanje ovira za uresničitev načrta, da bi v politične namene odpravili vsakršno veroizpoved.

Redovnik, ki je ostal zvest svojemu poslanstvu

Luigi Palić se je rodil v Janjevu na Kosovu 20. februarja 1877. Odraščal je v zelo vernem okolju, tako da sta se tudi dva njegova brata odločila, da svoje življenje posvetita Bogu. K frančiškanom je vstopil v italijanskem kraju Cortemaggiore in bil leta 1901 posvečen v duhovnika. Svoje prvo poslanstvo je opravljal v albanskem misijonu. Leta 1907 je bil imenovan za rektorja frančiškanskega samostana v Đakovici, leta pa 1912 postal sodelavec v župniji v mestu Peć. To področje so po prvi balkanski vojni zavzeli Črnogorci, zavezniki Srbov, ki so proti albanskim prebivalcem izvajali izredno represivno politiko ter katoličane in muslimane prisilno spreobračali v pravoslavje. Pater Palić je tako ene kot druge spodbujal, naj ostanejo zvesti svoji veroizpovedi in je nadaljeval s svojim poslanstvom, kljub temu, da se je zavedal nevarnosti, ki mu je grozila. Črnogorske oblasti so 4. marca 1913 odredile njegovo aretacijo. V zaporu so ga pretepali in mučili, 7. marca, še pred sojenjem, pa so mu vojaki vzeli redovno obleko in ga ubili.

Pogumen duhovnik

Gjon Gazulli se je rodil 26. marca 1893 v vasi v bližini Skadra, v duhovnika je bil posvečen leta 1919. Deloval je v različnih župnijah, povsod so ga imeli ljudje radi, saj jim je pomagal in jih spodbujal. Ustanovil je župnijsko šolo za poučevanje katoliške vere, vendar ga je vlada nadzorovala, ker naj bi oviral skupno izobraževanje muslimanov in kristjanov. Pri političnih oblasteh je bil osovražen zaradi svojega močnega vpliva na tamkajšnje prebivalce ter župnike na področju morale in vere. Medtem ko so mnogi duhovniki zapustili Albanijo, ki se je uklonila režimu, ki ga je vzpostavil predsednik republike Admed Zogu, je Gazulli ostal med svojimi ljudmi. Aretirali so ga 28. decembra 1926 in ga na montiranem sodnem procesu obsodili na smrt z obešanjem. Kazen so izvršili 5. marca 1927 na trgu v Skadru.

Po sledeh p. Pija iz Pietrelcine

Isaia Columbro se je rodil 11. februarja 1908 v verni kmečki družini v italijanskem kraju Folgianise. Vstopil je k frančiškanom in bil 25. julija 1931 posvečen v duhovnika, opravljal je različne službe. Osebno je poznal p. Pija iz Pietrelcine in je sledil njegovim nasvetom in zgledu. Bil je skromen in ponižen, odlikoval se je po tem, da je sprejemal vse, ki so prihajali k njemu po pomoč, oporo ter duhovno in materialno tolažbo. Veliko ljudi se je želelo z njim srečati, se pogovarjati, prositi za molitev in blagoslov. Cenjen in priljubljen je bil kot neutruden spovednik, posebej blizu pa je bil ljudem v Irpiniji, ki jo je leta 1980 prizadel uničujoč potres. Z leti so nastopile zdravstvene težave, zaradi katerih ni mogel več samostojno podeljevati zakramentov. Umrl je 23. julija 2004, sluh svetosti pa se je po njegovi smrti še bolj širil. Središče njegovega dneva je bila evharistija, iz katere je črpal moč za soočanje z vsakodnevnimi težavami in za bližino drugim. Z gorečnostjo je živel duha uboštva sv. Frančiška in skušal biti blizu predvsem tistim, ki so bili najbolj potrebni pomoči.

Življenje, preživeto v molitvi

Maria Costanza Zauli se je rodila 17. aprila 1886 v italijanskem mestu Faenza in pri 19 letih vstopila v kongregacijo služabnic Presvetega Srca v Bologni. Med prvo svetovno vojno je bila kot medicinska sestra poslana v vojaško bolnišnico v Bologni, kjer se je leta 1916 zanjo začelo dolgo obdobje pogostih bolezni. Zaradi njih je bila od leta 1923 dalje več let priklenjena na posteljo. Prav v tem obdobju je dozorela njena želja, da bi ustanovila novo kontemplativno redovno skupnost, ki bi se posvečala nenehni adoraciji Najsvetejšega v molitvi za spreobrnjenje sveta, za duhovne in redovne poklice ter za enost Cerkve. Po tem, ko je pridobila potrebna dovoljenja je Maria Costanza 3. avgusta 1933, na dan odprtja prvega samostana, lahko vstala s postelje. Kongregacija služabnic častilk Najsvetejšega zakramenta je bila kanonično ustanovljena leta 1935, pridružila so se ji mnoga dekleta. Sestra Costanza je preostanek življenja preživela v samostanu v Bologni, kjer je umrla 28. aprila 1954.

Pomoč ženskam

Ascensión Sacramento Sánchez Sánchez se je rodila 15. junija 1911 kot sedma od desetih otrok v premožni in zelo verni družini v kraju Sonseca v Španiji. Njeno življenje se je spremenilo okoli osemnajstega leta, ko je prebrala življenjepis svete Terezije Deteta Jezusa. Njen zgled jo je spodbudil, da si je prizadevala za evangelizacijo, posebej dejavna je bila v Katoliški akciji. Kasneje je spoznala duhovnika Dorotea Hernándeza Vera, ki je 8. decembra 1937 spričo širjenja verskega sovraštva ustanovil skupino Cruzada evangelica. Ascensión se je duhovniku pridružila pri apostolatu, ki ga je najprej opravljala v zaporih, pozneje pa so jo prosili, naj sodeluje pri vodenju hiše v Madridu, v kateri bi eno leto bivale ženske, ki so odslužile zaporno kazen. Postala je njena direktorica in spremljala na stotine žensk iz različnih družbenih, kulturnih in političnih okolij. Leta 1946 je zbolela za tifusom. Po tem, ko je izrekla večne zaobljube, je 18. avgusta umrla v Madridu, stara 35 let.

Vzgoja mladih

Iz Španije prihaja tudi Vincenza Guilarte Alonso. Rodila se je 21. januarja 1879 in vstopila v samostan Jezusovih hčera iz Burgosa, kongregacijo, ki jo je malo pred tem v Salamanki ustanovila Candida Maria Jezusova in se je posvečala predvsem vzgoji mladih. Leta 1909 je izpovedala redovne zaobljube, nato pa s petimi sosestrami odšla v Brazilijo, da bi tam odprle novo skupnost. Najprej je živela v gozdu v Pirenopolisu, kjer jo je tamkajšnja skupnost dobro sprejela. Z ljubeznijo se ji je posvečala, poleg tega pa je poučevala tudi v javni šoli. Leta 1927 je odšla v Leopoldino, kjer ji je bila kljub temu, da je bila pomočnica redovne predstojnice, zaupana naloga vratarice in zakristanke, kar je na presenečenje mnogih sester sprejela z veliko vedrino in razpoložljivostjo. Tako je preživela preostanek svojega življenja do 6. julija 1960, ko si je pri padcu zlomila stegnenico. Že za časa njenega življenja so nekateri verniki razrešitev številnih svojih težav pripisovali njenim molitvam. Ob njeni smrti so mnogi na različne načine izrazili svojo žalost in bližino.