Odprt pogovor o ženskah in službah v sinodalni Cerkvi

Predstavitev knjige

»Ženske in službe v sinodalni Cerkvi« je knjiga, ki jo je podpisalo pet avtorjev in se nam, kot je razvidno iz podnaslova, ponuja kot »odprt pogovor« med samimi avtorji, ki so tri teologinje in dva kardinala: sestra Linda Pocher od Hčera Marije Pomočnice, docentka kristologije in mariologije na Papeški fakulteti za pedagoške vede Auxilium v Rimu, ki je podpisala tudi uvod; Jo B. Wells, škofinja anglikanske Cerkve in generalna podtajnica Anglikanske skupnosti; in Giuliva Di Berardino, posvečena iz Reda devic veronske škofije, liturgistka, učiteljica in voditeljica tečajev za duhovnost in duhovnih vaj; in kardinala Jean-Claude Hollerich, jezuit, luksemburški nadškof in generalni relator 16. redne generalne skupščine Škofovske sinode, in Seán Patrick O’Malley, kapucin, bostonski nadškof in predsednik Papeške komisije za zaščito mladoletnih. Zbrana besedila izhajajo iz srečanja letošnjega 5. februarja med papežem Frančiškom, Svetom kardinalov (C9) in tremi teologinjami. Knjiga, ki so jo izdale Paoline (Milano 2024, 104 str., 12 evrov) sledi predhodni »Demaskulinizirati Cerkev« in se začne s predgovorom – objavljamo  ga v nadaljevanju – ki ga je podpisal papež.

Predgovor papeža Frančiška

Resničnost je pomembnejša od ideje. To je eno od načel, ki so skozi leta vodila moje razmišljanje in razločevanje in ki sem ga na začetku svojega papeževanja želel izročiti cerkvenim skupnostim (Evangelii gaudium 231-232). Z zadovoljstvom ugotavljam, kako program, ki ga je predložila sestra Linda Pocher za formacijo Sveta kardinalov o temi ženske v Cerkvi, vodi isto načelo, tudi glede teme, ki je tako pomembna kakor občutljiva, kot so službe v cerkveni skupnosti.

Krščanska misel se v svoji teološki, pravni, učiteljski in kulturni razsežnosti, v svojem upravičenem prizadevanju, da bi presegla naključnost sedanjosti, ne more nikoli popolnoma odtujiti od konteksta, v katerem je bila oblikovana. Skozi sodobno dobo, ki jo posebej zaznamuje privlačnost »jasnih in razločnih« idej, se je tudi Cerkev včasih ujela v past, da je imela zvestobo idejam za pomembnejšo od pozornosti do resničnosti. Vendar je resničnost vedno večja od ideje, in kadar se naša teologija ujame v past jasnih in razločnih idej, se nujno spremeni v Prokrustovo posteljo, ki resničnost ali njen del žrtvuje na oltarju ideje.

Določeno trpljenje cerkvenih skupnosti v zvezi z načinom, kako se razume in živi služba, ni nekaj novega. Drama zlorab nas je prisilila, da smo odprli oči za rano klerikalizma, ki ne zadeva samo posvečenih služabnikov, ampak izkrivljen način izvajanja oblasti znotraj Cerkve, v katerega lahko pade vsak: tudi laiki, tudi ženske.

Prisluhniti trpljenju in veselju žensk je gotovo način, da se odpremo za resničnost. Ko jih poslušamo brez obsojanja in predsodkov, se zavemo, da na mnogih krajih in v številnih razmerah trpijo ravno zaradi pomanjkanja priznanja tega, kar so in kar delajo, pa tudi tega, kar bi lahko naredile in bile, če bi le imele prostor in priložnost. Pogosto najbolj trpijo ženske, ki so najbolj blizu, najbolj razpoložljive, usposobljene in pripravljene služiti Bogu in njegovemu kraljestvu.

Vrednost te knjižice, v kateri so zbrani izzivi, ki so jih tri ženske ponudile Svetu kardinalov glede službe in služb v Cerkvi, je, da ne izhaja iz ideje, ampak iz poslušanja resničnosti, iz modre razlage izkušnje žensk v Cerkvi. In sinodalni proces kot proces razločevanja izhaja iz stvarnosti in izkušnje, v odprtem pogovoru in ustvarjalni zvestobi velikemu izročilu, ki je bilo pred nami in nas spremlja.

Razločevanje o službi in službah v sinodalni Cerkvi, ki poteka, želim zaupati priprošnji svetnikov in svetnic, ki so videli, poslušali in na lastni koži izkusili način služenja Jezusu in so skupaj z njim oblikovali cerkveno telo v njegovi prvotni konfiguraciji: Mariji, Petru, Janezu, Magdaleni, da imenujem samo nekatere, skupaj z njihovimi tovariši in tovarišicami, katerih zgodovino in imena poznamo, in številnim neznanim učencem in učenkam, misijonarjem in misijonarkam evangelija, naj nam pomagajo, da bomo zvesti in ustvarjalni razlagalci Gospodovih namenov.
Vatikan, 25. marca 2024