Papež: Učenci-misijonarji oznanjajo v občestvu, v soglasju med sabo in z zmernostjo življenja
Papež Frančišek
Pošilja jih po »dva in dva« in jim priporoča pomembno stvar, da naj vzamejo s seboj samo, kar je potrebno. Zaustavimo se za trenutek pri tej podobi: učenci so poslani skupaj in s seboj naj vzamejo samo, kar je potrebno.
Evangelija ne oznanjamo sami, ne, se oznanja skupaj kot skupnost. Iz zato je pomembno, da znamo ohraniti zmernost. Znati ohraniti zmernost pri uporabi stvari, podeliti si zaloge, sposobnosti in darove: delovati brez odvečnega. Zakaj? Da bomo svobodni, ker te odvečno zasužnji in da bodo vsi imeli to, kar je potrebno za življenje na dostojen način in da bi dejavno prispevali k poslanstvu; in potem, da znamo biti zmerni v mislih in čustvih ter da opustimo svoje predsodke in opustimo togost; kakor tudi nepotrebno prtljago, ki otežuje in ovira pot. Pač pa da znamo spodbujati soočenje ter poslušanje in s tem napravimo pričevanje bolj učinkovito.
Pomislimo, kaj se na primer zgodi po naših družinah in po naših skupnostih, ko smo zadovoljni s tem, kar je nujno potrebno, tudi z malim. Z Božjo pomočjo se uspe iti naprej in iti složno ter podeliti to, kar je, da se vsi odpovejo nečemu in se medsebojno podpirajo (prim. Apd 4,32-35). To je tudi že misijonsko oznanilo, še prej ali pa bolj kot z besedami, saj udejanja lepoto Jezusovega sporočila v konkretnosti življenja. Družina ali skupnost, ki živita na ta način, dejansko ustvarjata okoli sebe okolje, ki je bogato z ljubeznijo, saj se je v njem veliko lažje odpreti veri in novosti Evangelija, iz katerega začnemo boljši, začnemo bolj vedri.
Če pa nasprotno vsak gre po svoje in je to, kar velja, samo stvari, ki jih ni nikoli dovolj; če se ne posluša drug drugega, če prevladujeta individualizem in nevoščljivost, - nevoščljivost je nekaj smrtnega, je strup; torej če prevladujeta individualizem in nevoščljivost, ozračje postane težavno, življenje težko in srečanja postanejo bolj priložnost za nemir, žalost in malodušnost kot priložnost za veselje (prim. Mt 19,20).
Dragi bratje in sestre, občestvo in zmernost sta pomembni vrednoti za naše krščansko življenje. Občestvo, soglasje med nami in zmernost so pomembne vrednote, nepogrešljive za Cerkev, ki bo misijonarska na vseh nivojih.
Lahko se torej vprašajmo: mi je v veselje oznanjati Evangelij, ponesti ga tja, kjer živim, je to veselje in luč, ki prihajata iz srečanja z Gospodom? Da bi to počel, si prizadevam hoditi skupaj z drugimi, podeljevati z njimi ideje ter sposobnosti in to z dovzetnim umom in velikodušnim srcem? In končno: znam gojiti zmeren slog življenja, ki je pozoren na potrebe bratov? To so vprašanja, ki nam bodo dobro dela, če si jih zastavimo.
Marija, Kraljica apostolov, naj nam pomaga, da bomo resnični učenci-misijonarji tako v občestvu kot v zmernosti življenja, torej v občestvu, v soglasju med nami in v zmernosti življenja.
