Papežev uvod v knjigo: Frančišek. V srcu demokracije
Papež Frančišek
FRANČIŠEK
V SRCU DEMOKRACIJE
Izbrane strani
Z neobjavljenim besedilom
Uvod papeža Frančiška
Z veseljem namenjam te besede za uvod v besedilo, ki ga dnevnik Il Piccolo in Libreria Editrice Vaticana podarjata bralcem istočasno z mojim obiskom Trsta ob Socialnih tednih.
Moja navzočnost v Trstu, mestu z močnim srednjeevropskim pridihom zaradi skupne prisotnosti kultur, ver in etničnih skupin, sovpada z dogodkom, ki ga Italijanska škofovska konferenca organizira v tem mestu, s Socialnimi tedni italijanskih katoličanov, ki so letos posvečeni temi »V srcu demokracije. Sodelovati med zgodovino in prihodnostjo«.
Demokracija je, kot dobro vemo, izraz, rojen v antični Grčiji za označitev oblasti, ki jo ljudstvo izvaja preko svojih predstavnikov. Oblika vladavine, ki se je po eni strani v zadnjih desetletjih razširila po vsem svetu, po drugi strani pa se zdi, da trpi za posledicami nevarne bolezni, »demokratičnega skepticizma«. Težave demokracije pri prevzemanju skrbi za zapletenost sedanjega časa – mislimo na probleme, povezane s pomanjkanjem dela ali s silno močjo tehnokracije – se zdi, da se včasih umaknejo čaru populizma. Demokracija ima prirojeno veliko in nedvomno vrednost: biti »skupaj«, zaradi dejstva, da izvajanje vladavine poteka v okviru skupnosti, ki se svobodno in laično sooča z umetnostjo skupnega dobrega, kar ni nič drugega kot drugo ime za to, čemur pravimo politika.
»Skupaj« je sopomenka za »sodelovanje. Že don Lorenzo Milani in njegovi fantje so to poudarili v svojem Pismu profesorici: »Spoznal sem, da so težave drugih prav take kot moje. Skupaj iziti iz njih je politika, iziti iz njih sam je pohlep.« Da, težave, ki so pred nami, pripadajo vsem in zadevajo vse. Demokratična pot je, da o njih razpravljamo skupaj in vemo, da za takšne težave lahko rešitev najdemo samo skupaj. V skupnosti, kakršna je človeška, se nihče ne more rešiti sam. Prav tako ne velja aksiom mors tua vita mea. Ravno nasprotno. Celo mikrobiologija nam govori, da je človeško strukturalno odprto za razsežnost drugačnosti in srečanja z nekim »ti«, ki je pred nami. Sam Giuseppe Toniolo, ki je bil navdih in ustanovitelj Socialnih tednov, je bil učenjak ekonomije, ki je zelo dobro razumel meje homo oeconomicus, oziroma tistega antropološkega pogleda, ki temelji na »materialističnem utilitarizmu«, kot ga je on opredelil, ki atomizira osebo, ko ji amputira razsežnost odnosov.
Ko danes razmišljam o tem, kaj pomeni »srce« demokracije, bi rad povedal takole: skupaj je bolje, ker je sam slabše. Skupaj je bolje, ker je sam žalostno. Skupaj pomeni, da eden in eden nista dva, ampak trije, saj sodelovanje in soudeležba ter sodelovanje ustvarjajo tisto, čemur ekonomisti pravijo dodana vrednost, oziroma tisti pozitiven in skoraj konkreten čut solidarnosti, ki se rodi iz medsebojne podelitve in prenašanja naprej, na primer v javno tekmovališče, tistih vprašanj, ki jih je treba zbližati.
Navsezadnje ravno v besedi »sodelovati« najdemo pristen pomen tega, kaj je demokracija, kaj pomeni iti v srce demokratičnega sistema. V etatističnem ali dirigiranem gospodarstvu nihče ne sodeluje, vsi so samo pasivno navzoči. Demokracija pa zahteva sodelovanje, zahteva lastni vložek, zahteva tveganje soočenja, vnašanje svojih idealov, svojih razlogov. Da tvegamo. Vendar je tveganje rodoviten teren, na katerem klije svoboda. Medtem ko stati pri oknu spričo tega, kar se dogaja okoli nas, ne le da ni etično sprejemljivo, ampak tudi sebično ni ne modro ne primerno.
Veliko je družbenih vprašanj, pri katerih smo poklicani k demokratičnemu sodelovanju: mislimo na inteligentno in ustvarjalno, kooperativno in integrativno sprejemanje migrantov, na pojav, ki ga Trst dobro pozna, saj je blizu tako imenovane Balkanske poti; mislimo na demografsko zimo, ki je že močno prizadela celotno Italijo, še posebej nekatere regije; mislimo na izbiro pristnih mirovnih politik, ki na prvo mesto postavljajo umetnost pogajanja in ne odločitev za ponovno oboroževanje. Če povzamemo, gre za tisto skrb za druge, ki nam jo Jezus ves čas kaže v evangeliju kot pristno držo dejstva, da smo ljudje.
Iz Trsta, mesta ob Sredozemskem morju, topilnega lonca kultur, verstev in različnih ljudstev, ki je metafora za tisto človeško bratstvo, h kateremu težimo v teh, zaradi vojne temnih časih, naj privre bolj prepričljivo prizadevanje za demokratično življenje, v katerem bomo v polnosti soudeleženi in bo usmerjeno v resnično skupno dobro.
