Raznolika Cerkev v Papui Novi Gvineji pričakuje svetega očeta
Vatican News
»Ljudje v Papui Novi Gvineji, Indoneziji, Vzhodnem Timorju, Singapurju čakajo svetega očeta z odprtim srcem. Njegova navzočnost je potrditev njihove poti kot Cerkve, kot Božjega ljudstva,« je dejal p. Mario Abzalón Alvarado. Povabil je k odprtosti za spoznavanje različnih stvarnosti: »Videti moramo tudi drugo stran sveta, kjer so ljudje, ki trpijo, srečni ljudje, domorodci, ljudje, ki imajo vrednote, od katerih se lahko vsi učimo in ki jih lahko delimo z njimi.« Izrazil je željo, da bi še naprej »hodili v sinodalnosti v obeh delih sveta. To bi bila milost.«
Začetek misijona v Papui Novi Gvineji
Prvi misijonarji Srca Jezusovega so bili poslani na Papuo Novo Gvinejo leta 1881, ko je bil njihov ustanovitelj, Julius Chevalier, še živ. Misijonski mandat so prejeli leta 1878. Po začetnem poskusu nastanitve na otoku leta 1881, so 4. julija 1885 obhajali prvo mašo in ustanovili več misijonov na južni obali, in sicer med plemeni Roro in Mekeo. Od takrat so na Gvineji navzoči misijonarji Srca Jezusovega, ki veljajo za pionirje rasti tamkajšnje Cerkve.
Dežela nepričakovanega
Otoška država v Oceaniji je svet, sestavljen iz mnogih kultur, in tudi Cerkev je tukaj »večbarvna, večjezikovna in večetnična«. »Papua Nova Gvineja se imenuje “dežela nepričakovanega”,« pove p. Alvarado. »Je dežela z zelo starim kulturnim izročilom in z življenjskimi ritmi, ki se zelo razlikujejo od tistih na Zahodu. Papež Frančišek bo našel Cerkev z dobro versko prakso, vendar v slogu Papue Nove Gvineje, novogvinejskih otokov, celine, višavja, obale. Gre za starodavna ljudstva z zelo starimi tradicijami. Ko pridemo k njim, moramo spremeniti svojo miselnost,« izpostavlja.
Večkulturna Cerkev
Glede cerkvene stvarnosti, s katero se bo srečal papež Frančišek, predstojnik misijonarjev Srca Jezusovega poudarja, da gre za Cerkev številnih obredov in plesov, ki se je rodila na podeželju, v džungli, ob rekah, pri ribolovu in lovu. To je ritem ljudstva in v tem ritmu se je zasejala vera. »Mi, misijonarji,« pravi, »imamo več kot 115 misijonarjev, vsi so pripadniki avtohtonih ljudstev. V papuanski Cerkvi so različne kongregacije. Dežela je zelo preprosta, hkrati pa večkulturna, večjezična, večbarvna. Težko jo je opisati z besedami.«
Težave med prvim oznanjevanjem evangelija
P. Alvarado pripoveduje o težavah, s katerimi so se srečali misijonarji med prvim oznanjevanjem evangelija. Na začetku so se pojavljale prakse, kot je kanibalizem, ki ga danes ni več. To je bil eden največjih začetnih izzivov. Velik problem se je pojavil na področju zdravja, v času malarije in drugih bolezni, saj je šlo za kraje, ki skoraj niso imeli stikov z Zahodom. Težave je povzročalo tudi pomanjkanje cest. Velike razlike so bile tudi v kulturi. Misijonarji sprva niso razumeli njihovega verskega sveta in praks. A evangelij je bil navzoč, semena kraljestva so bila vedno prisotna, vendar ob določenih tradicijah in praksah za katere se je bilo na začetku težko dogovoriti.
Stari in novi izzivi
Na Papui Novi Gvineji je bila torej opravljena zelo velika pot in zdaj je na otoku zelo močna Cerkev, ki se mora soočiti z drugimi in novimi izzivi, kot so podnebne spremembe, revščina in rudarstvo brez človeškega obraza. »Na Papui Novi Gvineji vlada sistemska revščina. Je država z neverjetno bogatimi naravnimi viri in zato je prisotnih več mednarodnih podjetij, ki izkoriščajo zemljo. Na podnebne spremembe močno vpliva to, da je država zelo odvisna od svojih naravnih virov, zato pretirano sekanje dreves in obsežne monokulture negativno vplivajo na življenje ljudi. Velik problem je rudarstvo, ki nima človeškega obraza, in zelo vpliva na življenje domačinov, ki jim Cerkev poskuša stati ob strani in jim pomagati.« P. Alvarado izpostavi, da je življenje plemen tako za tujce kot samo Cerkev izziv, saj se postavljajo vprašanja, kako spoštovati plemensko ali klanovsko strukturo, kako evangelizirati znotraj plemenskih struktur, spoštovati in poskušati ozdraviti obstoječe proti vrednote. V svetu plemen in etničnih skupin obstajajo zelo različni pogledi na svet, kar predstavlja težavo za Cerkev, sinodalnost, škofije in kongregacije.
Bogati duhovni poklici
Pa vendar razlogov za veselje in upanje ne manjka. P. Alvarado z veseljem izpostavlja, da se je po oznanilu evangelija med Papuanci pojavilo več domorodnih poklicev. Trenutno poteka tudi postopek za kanonizacijo prvega blaženega na Papui Novi Gvineji, Petra To Rota, laiškega misijonarja Srca Jezusovega, ki je bil mučen v štiridesetih letih prejšnjega stoletja in leta 1995 razglašen za blaženega. »Papež Frančišek bo tukaj srečal avtohtone škofe in duhovnike. Tujih duhovnikov je vedno manj, vendar so odlično opravili svoje delo. Imamo ustanove za formacijo z avtohtonimi duhovnimi poklici, veliko je zavzetih laikov. Pred sveto zemljo, kot je Papua Nova Gvineja, si moramo zares “sezuti čevlje” in spremeniti svoj način razmišljanja,« še pove p. Alvarado.
